Živel nogomet!

Irena Pirman

Pamet v roke

Pa je spet prišel tisti čas. Čas, ko preizkusimo svoje znanje vseh kletvic v vseh mogočih jezikih. Priznajte, najbolj sočne so še vedno tiste iz bivše Jugoslavije – čeprav nas je VAR prikrajšal vsaj za tisti znani krik, da je »sudija lopov«! Čas, ko pojemo enormne količine prigrizkov – čips, bobi palčke, Domačica, Frondi – in popijemo hektolitre svojih najljubših pijač. Čas, ko se bojimo, da nam bo pregorel televizor in si prisegamo, da bomo TAKOJ šli po novega. Ne nazadnje nam nove tako ali tako vneto ponujajo v reklamah. Čas, ko nas od sedenja vse boli. Čas, ko se naši hišni ljubljenčki čudijo, kaj za vraga ta moj človek kriči in skače po kavču. Da, prišel je čas nogometnega prvenstva. Kako je to en neumen šport, se zlajnano ponavljajo tisti, ki naše strasti ne razumejo, in se zmrdujejo, češ, zakaj se dvajset bizgecev podi po igrišču za eno žogo. Hej, bodite srečni, da je to žoga, ne človeška glava, kot so to nekoč počele srednjeameriške kulture z Azteki na čelu in kot nam je to v svojem ultra nasilnem filmu Apocalipto pokazal Mel Gibson. Ampak te pripombe o bizgecih, ki se podijo za žogo, so tako ali tako preživete.

In če kdaj, potem nam je bilo že na začetku prvenstva jasno, zakaj imamo tako radi nogomet. Ne samo zaradi tekem, ampak zaradi tragičnega dogodka, ki bo, držimo pesti, vseeno imel srečen konec, je jasno, da nas nogomet srčno povezuje. Da so ljubitelji nogometna srčni ljudje, čeprav včasih preklinjajo in vpijejo na vsa pljuča. Prizori, ki so spremljali oživljanje danskega nogometaša Christiana Eriksena, so povedali vse. Stadion je obnemel. Navijači so imeli solzne oči – eni in drugi. Prav tako nogometaši, ki so si solze brisali brez sramu. Groza in pretresenost v njihovih očeh sta bili pristni. Živi zid, ki so ga postavili okoli Eriksena in reševalcev, znak izjemnega spoštovanja in kolegialnosti. In, drage dame, ste videle, kako sta dva danska nogometaša, vratar in kapetan, tolažila Eriksenovo partnerico? Tako zaščitniško in nežno sta ji stala ob strani, da bi si ju zagotovo zaželela celo najbolj zagrizena feministka (k vragu pa močne, neodvisne ženske … vsaj za ta trenutek): zdelo se je, da bi jo ta dva možakarja lahko obranila kar pred celim svetom. Bilo je lepo in bilo je žalostno. In k sreči bo vse v redu.

Zakaj nas šport tako povezuje, bodo povedali poznavalci človeške psihe. Zdaj je pomembno to, da imamo spet nogomet, da imamo prvenstvo, ki bi moralo biti že lani, a ga zaradi pandemije ni bilo. In pomembno je, da dihamo z nogometom in pozabimo na težave, tudi tiste, v katerih se utaplja Slovenija. Vsaj za ta mesec dni, kolikor bo trajalo prvenstvo, jih bo lažje prenašati.

Živel torej nogomet, stran s politiko!


Irena Pirman dela v novinarstvu od leta 1990. Je vaditeljica joge in borka za pravice živali. Že nekaj let z veseljem sodeluje v ljubljanskih Dnevnih centrih aktivnosti starejših. 

DELITE
Pomakni se na vrh