MUZIKA, MUZIKA

Ena izmed tem, zaradi katerih na družbenih omrežjih vedno leti perje, je tudi glasba. Moderna, mainstream glasba, ne klasika, seveda. Ljudje moje generacije (50+) so prepričani, da je dandanašnja glasba za en kurc in da je bilo tisto prej vse boljše. Pa jih ne obsojam, saj so generacije pred nami razmišljale podobno.

Starejši so mi težili z Janis Joplin, Led Zeppelini in kar je še takih skupin, ki so »razturavale« v šestdesetih in sedemdesetih, ko se še samega sebe nisem zavedal. Mlajši smo bili mnenja, da je tisto za en klinc, in smo prisegali na muziko, ki je bila aktualna, ko smo bili mi mladi. Zadeva se torej nekako ponavlja.

Jaz sem morda ena od izjem, saj sem ostal nekako mlad po srcu – žena bi rekla otročji – in moram priznati, da mi poleg muzike iz osemdesetih, ki sem jo največ poslušal, in tiste iz devetdesetih, prija tudi kaj novejšega. Ed Sheeran recimo, pa kak The Weeknd sta zame nadvse spodobna izvajalca. Vroča debata se vedno razvije tudi o slovenski glasbi. Največji konflikt je po navadi zaradi narodno-zabavne glasbe, ki je bila v času moje mladosti med mladimi skorajda prepovedana. Kdor je to takrat poslušal, je bil kmet, butl. Celo žaljiv izraz smo se spomnili zanjo – goveja muz’ka. Za kmete in krave pač. Seveda pa ni nikogar motilo, ko so začeli slovenski bendi mešati žanre in smo dobili Mandarino, Jožico in Debelo deklico. To se ni zdelo nikomur sporno, saj so imeli izvajalci teh skladb status pop bendov, pa kaj, če so malo harmonike dodali. In tako sta Don Juan in Agropop veselo služila.

Potem je tu še tisti segment poslušalcev, ki se jim je zdelo vse, kar je slovenskega, zanič. »Jaz ne poslušam slovenske glasbe,« je bil njihov argument. Skratka, vse, kar je bilo tuje, je bilo bolje. Če gledam širšo sliko – takrat smo vendarle še živeli v Jugoslaviji –, so imeli naši bratski narodi negativen odnos do slovenske glasbe. Na prste ene roke lahko naštejemo izvajalce, ki jim je  kolikor toliko uspelo na jugu. Lačni Franz, Videosex, Buldožer (ki pa so prepevali v srbohrvaščini), pa se počasi konča.

Neka moja dobra prijateljica iz Zagreba, ki sicer redno posluša hrvaške izvajalce, je še vedno prepričana, da je slovenska muzika zanič, kljub raznim Muffom, Siddharti in podobnim kakovostnim bendom. Zaradi tega se prepirati pač nima smisla.

»Šejmanje«, kot bi danes rekli mladi, pa se je neredko nanašalo tudi na žanr, ki ga je kdo poslušal. Plošče Modern Talkinga sem vedno kupoval inkognito, doma pa sem jih poslušal na sobni jakosti, saj je poslušanje tega benda veljalo za sramotno. Nekoč smo imeli na obisku neke sorodnike, in ko sem prišel iz svoje sobe, je njihova hči, ki je bila mojih let, rekla: »A si ti pravkar Modern Talking poslušal?« Seveda sem, rdeč v obraz, hitel zatrjevati, da to ne drži, da je narobe slišala in da se je na mojem gramofonu vrtel David Bowie.

Ko sem pred leti postal glasbeni urednik na naši nacionalni radijski hiši, pa mi je prav ta glasbena širina, namreč dejstvo, da sem poslušal »vse živo«, prišla prav. Težko si glasbeni urednik, če nimaš žanrske širine. Nerad priznam, ampak ker sem delal na Prvem programu Radia Slovenija, sem tudi kakšno narodno-zabavno umestil v program, čeprav se te glasbe še danes malce sramujem. Pač … ni moja scena.

In potem so tu še koncerti. Sam spadam med tiste, ki jim je všeč, če izvajalci na koncertih »šopajo« hite. Vsaj v tujini je tako, da je koncertna turneja po navadi posledica izdaje novega albuma, in razumem, da založba želi, da se promovira aktualni material. Torej morajo zasedbe zaigrati vsaj pet, šest skladb, ki jih nihče ne pozna, ampak mislim, da to včasih precej zamori vzdušje. Takrat greš na WC in po pivo. Razumem tudi tiste izvajalce, ki so imeli, recimo temu »prevelik« hit, in gre že njim na živce. Spomnim se, da je nekoč skorajda prišlo do incidenta, ker Leteči potepuhi na nekem špilu v Ljubljani niso hoteli igrati skladbe Bicikl, ker jim je šla pač že pošteno na živce, razjarjena množica pa je zahtevala prav to. Menda je tudi David Bowie pred davnimi leti na koncertu v Ljubljani preigraval bolj ali manj neznan material oziroma skladbe, ki jih poznajo zgolj hardcore fani in razočaranih je bilo kar mnogo ljudi. Sam pa sem nekoč koncert Boba Dylana zapustil po kakih petindvajsetih, tridesetih minutah. Dylan je izvrsten avtor, je pa dejstvo, da je mnogo njegovih skladb postalo uspešnejših v izvedbah drugih izvajalcev. Pevec pač ni ne vem kakšen, sploh s tistim svojim glasom prehlajene koze v puberteti (ki torej mutira). Sam zagovarjam mnenje, da mora biti na koncertu žur, da pride publika na koncert pet in plesat, kar je težje dosegljivo, če izvajalec igra nekaj, kar pozna samo peščica obiskovalcev.

Zato, dragi izvajalci, spoštovani muzičarji: svojo potrebo po umetniškem izražanju zadovoljite na raznih državnih proslavah in drugih podobnih procesijah, ki jih itak nihče ne gleda – razen državnega vrha, pa še oni zato, ker morajo; pa težite tam Pahorju, kot on nam teži na Instagramu, težite Janši, kot on nam teži na Twitterju, na koncertih pa igrajte hite. Ali kot je rekel duo Roxette: »Don’t bore us – get to the chorus!« Se razumemo?


Jurij B. Hudohmet je glasbeni urednik, sobar, navijač Liverpoola, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu.

DELITE