EKSKLUZIVNO: Brendijeva vdova o intimnih spominih na legendo

Prav danes, 19. junija, mineva natanko deset let od tragičnega dogodka, ki je Slovenijo zavil v črnino. Na koncertu se je zgrudil Branko Jovanović Vunjak – Brendi, eden najuspešnejših slovenskih glasbenikov vseh časov in rekorder v prodaji albumov. Brendijev uspeh ni bil naključen. Ne samo, da je imel smisel za melodije in je bil vešč z besedami – Brendi je bil tudi resnično srčen človek, vedno nasmejan, nikoli ni tarnal, saj je svoje težave nosil v sebi, je pa zato z veseljem pomagal vsem naokrog. In to se je čutilo! Ne samo njegovi oboževalci, tudi tisti, ki nismo bili posebni občudovalci njegove glasbe, smo ob njem čutili karizmo, energijo in predvsem nepopisno prijeten občutek, saj je vedno skrbel, da so se ob njem vsi imeli lepo.

Brendija smo si delili poslušalci, glasbeniki (ves čas je pomagal kolegom in mnogim odprl pot na odre!), novinarji. Veliko je bil na poti, v družbi. Ampak vedno se je tudi vračal domov, k svoji družini. K sinu Dejanu, ki ima danes izvrstno kariero in nadaljuje očetovo pot, hčerki Tini Zavrl in partnerki Danici. Ob obletnici njegove smrti smo Danico prosili, da pobrska po spominu in nam pove še kaj, kar morda ni tako javno poznano. Dobili smo veliko več! Danica je sama napisala svoje spomine na človeka, ki je tudi njeno življenje naredil posebno. »Zelo me žalosti, da mojima otrokoma, Tini in Dejanu, žal ni bilo dano, da bi spoznala svojega dedka Frančka Žibrata – harmonikarja in vodjo narodno-zabavnega ansambla Ptujski instrumentalni ansambel, saj je v 54. letu starosti umrl za rakom. Enako pa tudi mojima vnukoma, sedemletnemu Brendiju in vnukinji Diori, stari štiri leta in pol, ni bilo dano, da bi spoznala svojega nadvse prijaznega in cenjenega dedka Branka J. Vunjaka,« je povedala Danica, ki je takole opisala svojo zgodbo in javnosti tako prvič pokazala intimnejši svet te legende slovenske zabavne glasbe.

MOJ SPOMIN NA BRANETA / B. J. VUNJAKA

Brane je bil moj dolgoletni življenjski partner in oče mojih – najinih – dveh otrok, Tine in Dejana.

Prvo leto zaposlitve sem bila uslužbenka banke KBM – Ptuj, ki je v narodnem domu JLA na Ptuju za svoje delavce priredila sindikalno zabavo. Na njej nam je igral vojaški ansambel Artiljerac, v katerem je Brane nastopal kot pevec in kitarist. Tam sva se prvič spoznala. Nato sva se večkrat videvala v Mercatorjevem kava baru, ki je stal tik ob banki in kamor smo uslužbenci banke redno zahajali na malico in pijačo. Tja je s svojim ansamblom po glasbenih vajah velikokrat prihajal tudi Brane, in tako so se začela najina druženja, polna navihanosti in raznih pozitivnih zbadanj, ki so se končala v salvi smeha, kot sogovornika pa sva se našla tudi v resnejših temah. 

Nato sva se po naključju srečala v Ljubljani v glasbenem studiu Akademik pri Miru Bevcu, kjer sem v duhovni minoritski skupini Dominik igrala flavto. Tam smo ves teden snemali kaseto in med snemanjem stanovali v Stiškem samostanu pri nunah. Od tam so nas zjutraj s kombijem vozili v Ljubljano, zvečer pa nazaj. Nekega dne nam na snemanju ni šlo najbolje, pa smo ga opustili in šli vsak po svoje pohajkovat po Ljubljani. Brane mi je predlagal, da izkoristim ta čas za malico pri njegovi mami, ki je slovela po kuhi odličnega pasulja. Tja in nazaj me je odpeljal s svojim starim in že malo zarjavelim poni ekspresom, svoji mami pa me je takrat predstavil kot svojo bodočo ženo …

Najina druženja so se potem nadaljevala z njegovimi pogostimi obiski z vlakom na Ptuj in mojimi v Ljubljano. Na vlaku sva se pogosto srečevali in klepetali s Simono Weiss, ki se je takrat vozila k svojemu Goranu Šarcu.

Tako se je z Branetom začelo najino 29-letno zunajzakonsko življenje, v katerem sta se nama rodila dva otroka: hčerka Tina, rojena leta 1988, in sin Dejan, rojen leta 1993.

Po desetih letih Branetove vožnje po Sloveniji nam je kupil hišo v Šmarju – Sapu, kjer je družina, ki je bila za naju največja vrednota v življenju, zaživela v ljubezni, veselju, medsebojnem spoštovanju, razumevanju, brez obojestranskega ljubosumja in nezaupanja. Med temi avtomobilskimi vožnjami, med katerimi, kot zanimivost, ni nikoli uporabljal klimatske naprave, so nastajali osnutki za nove skladbe; snemal si jih je na diktafon, potem pa zvečer ali ponoči glasbene motive dopolnil v celotno skladbo.

Spal je zelo malo, po večini kar v glasbenem studiu na kavču. Bil je poln adrenalina, energije, novih inovatorskih zamisli in dejanj. Imel pa je zelo slabo orientacijo v kraju, prostoru in času. Pri oblačenju ni dal veliko na znane blagovne znamke. Pri njem je v omarah prevladovala črna barva, zaljubljen pa je bil v dobre, lepe in udobne čevlje, pasove, ure in klobuke.

Od hrane je oboževal vse juhe – ribje, zelenjavne …, najbolj pa govejo, ki je bila doma na mizi vsaj trikrat na teden –, potem pa govedino iz juhe, zraven hren in pražen krompir, pa pražena jetrca, mamino sarmo in panirane kurje krače. Na morju pa je užival, ko je nam in prijateljem pekel razne jedi na žaru. Najraje je pripravljal ribe, lignje, škampe in školjke na buzaro ter raznovrstno pečeno zelenjavo. Ni bil navdušenec nad solatami, je pa oboževal vse sadje. Za zajtrk nam je večkrat rad spekel jajčka na oko, ki jih je oboževal; sam je poimenoval pripravo jajčk na »Onassisov« način – ko je v ponev z veliko vrelega olja dal jajca in z žlico olja zalival beljak in rumenjak, da na njih ni ostalo nič sluzi. Ponoči je rad posegal po čokoladah, marmeladah in drugih sladkarijah.

Počitnice smo preživljali na morju v Punatu v hiši, kjer imamo še danes apartmaje za goste, in na čolnu, s katerim smo obredli večji del Jadrana in otokov. Na Branetovo pobudo nam je bilo v navadi, da smo po zalivčkih in uvalah hodili s smetiščnimi vrečkami in za drugimi pobirali različne zavržene ostanke, ki so onesnaževali okolje. V marini v Punatu se je z znanci, prijatelji rad družil na pijači, kavici …, alkohola, cigaret ali česa drugega pa ni užival. Tam so t. i. »pomorščaki« razglabljali o lepotah in pasteh morja in narave.

Pri prhanju je najraje uporabljal navadno trdo milo (z aromo breze) in debele trde brisače. Posebno pozornost je namenjal svojim zobem, ki jih je redno čistil tudi z zobnimi nitkami, ki so se našle v kopalnici, studiu, avtu, čolnu … in še kje, tako kot ščipalke za nohte.

Pozimi smo počitnice preživljali na smučanju (plavanju, drsanju, sprehodih) na Rogli, Arehu, v Kranjski Gori in raznih toplicah. Brane ni rad smučal, je pa rad opazoval otroka pri teh športnih aktivnostih. Neko zimo smo na Areh odšli z družino mojega mlajšega brata. Takrat je naključje hotelo, da sta oba doma pozabila spodnje perilo, in tako sva midve s svakinjo vsak večer prali in na akumulacijskih električnih pečeh sušili njune spodnjice namesto otroških kap, kombinezonov in rokavic.

Njegova slaba navada je bila, da se je rad gugal na stolu in tako marsikateri stol tudi poškodoval. Ni se maral fotografirati, snemati videospotov, gledati spominskih fotografij in obujati spominov za nazaj. Rekel je, da je to že za njim oziroma za nami in da moramo gledati na življenje naprej pozitivno, brez zavidanja drugim, veselo in navdihujoče. Večkrat je pozabil zapirati, zaklepati avto, garažna in hišna vrata. Na vsa ta odprta vrata so me po telefonu opozarjali naši dobri sosedje čez cesto.

Rad je hodil v kino, Briljantino si je ogledal sedemkrat. Oboževal je filme o Jamesu Bondu. Njegov najljubši igralec je bil Jack Nicholson, igralka pa Ava Gardner in Jessica Parker. Ko se je zatopil v film, ni maral, da ga kdo oziroma kaj zmoti.

Po naravi je bil velik veseljak, zaljubljen v življenje in svojo družino. Ni se želel prepirati in kuhati zamer; če sem bila kdaj jezna nanj in sem ga želela ošteti, me je uščipnil v rit in mi rekel, naj to svojo jezo najprej stresem pred ogledalom, se ohladim in se pridem umirjena z njim pogovorit. Bil je zelo dobrodelen in pripravljen pomagati vsakemu človeku v stiski. Človeku je znal prisluhniti, mu svetovati … Bil je moralen in pravičen s svojimi plemenitimi življenjskimi načeli ter ni maral laži in zahrbtnosti med ljudmi. Včasih je preveč zaupal sogovornikom, ki so potem njegovo dobroto večkrat izkoriščali samo sebi v prid. Pri nekaterih končnih poslovnih odločitvah je bil včasih premalo pazljiv, ker je bil prepričan, da so vsi ljudje dobronamerni in neškodljivi tako kot on sam.

Letos mineva deset let, odkar ga ni več med nami. V naših srcih, mislih, lepih spominih pa še vedno prav vsak dan ostaja med nami.

Danica Žibrat, Šmarje – Sap, 8. 6. 2021

DELITE