Julija, ki je nikoli ni bilo

Kaj je ljubezen in kaj ni? Nihče ne ve. Lažje je govoriti o zaljubljenosti, prvi fazi ljubezni. Po mojem dolgoletnem študiju tega rušilnega koncepta v človeški naravi, t. i. mita o romantični ljubezni, kot rečejo strokovnjaki, je zaljubljenost v resnici zgolj spolno poželenje. Saj veste, to je tisti občutek, ko vam je nekdo tako všeč, da bi ga kar požrli. Na podlagi zaljubljenosti so nastale vse velike »ljubezenske zgodbe«, ki nam že stoletja grenijo življenje, kot sta Tristan in Izolda ali Romeo in Julija. S slednjo imava nekakšno »razmerje«, v srednji šoli se me je namreč prijel vzdevek Julija, ki sem ga dobila, potem ko sva s sošolcem Davidom Slugo (zaslovel je kot najstniški igralec v hudo romantičnem filmu Poletje v školjki) recitirala verze iz te razvpite Shakespearove zgodbe.

Po mojem mnenju je bardov sonet št. 130, ki ga razumem kot poklon resnični ženski, najlepša ljubezenska pesem, kar jih je bilo kdaj napisanih. Julija pa je deklica, ki nikoli ni obstajala, vsaj ne v zgodbi, ki jo poznamo. In prav o tem, kako trdovratno je človekovo praznoverje, ko gre za srčne zadeve, sem vam hotela natresti nekaj dejstev. Da bi zadevi prišla do dna, sem se nekega dne odločila, da si ogledam znamenito Julijino hišo v Veroni. Večina obiskovalcev postoji na dvorišču, položi dlan na Julijino desno dojko, preleti ljubezenska sporočilca, ki so z žvečilnimi gumiji pritrjena na steno ob vhodnih vratih, in to je to. Pisala sem dvema profesorjema arhitekturne zgodovine, da bi izvedela kaj več o hiši, pa sta mi sporočila, da v arhitekturnih zapisih ne obstaja …

Muzej Casa di Giulietta (Julijina hiša) na ulici Via Cappello 23 je v srednjeveški stavbi, ki naj bi bila po ocenah zgodovinarjev zgrajena v 13. stoletju. V njej je nekoč živela družina Dal Cappello (pri klobučarju), kar je dalo ime istoimenski ulici in je tudi edini namig, da bi v hiši lahko kdaj živeli Capuleti iz kultne Shakespearove zgodbe. To sicer nikoli ni bilo potrjeno, Julijina hiša v Veroni je namreč domišljijski konstrukt, nastala je turistom na ljubo. V Italijo so namreč v 17. stoletju začeli prihajati Angleži, Nemci, Skandinavci in drugi mladi aristokrati z namenom, da bi spoznali klasično kulturo antike, ki je pomenila temelj izobrazbe pripadnikov visokih slojev evropske aristokracije. Potovanju se je reklo grand tour (velika tura).

In tako so evropski dandyji na svoji veliki turi hoteli videti tudi Julijino hišo, te pa ni bilo. Trajalo je lep čas, da so Italijani pljunili v roke, da bi dali turistom, kar hočejo. Leta 1907 je mesto končno odkupilo srednjeveški kompleks na ulici Via Cappello in se lotilo prenove, da bi bila hiša videti kar se da avtentično. Znameniti Julijin balkon, temelj veronske hiše romantične ljubezni, je scenska potegavščina. Nastal je v glavah slikarjev, ki so hoteli slavna ljubimca upodobiti kar najbolj romantično, in majhen balkon, na katerem dva lahko stojita le tesno objeta, je bil kot nalašč za to. Shakespeare v drami balkona sploh ne omenja, njegova Julija stoji ob oknu. Pritrdili so ga na fasado prvega nadstropja, učinek je bil popoln. Ljubezenski balkonček je v resnici kamniti gotski sarkofag.


Smilja Štravs je novinarka, publicistka, radovedna iskalka resnice in lepote v ljudeh in stvareh, ki se trudi razumeti svet in svojo vlogo v njem. Svoje poti in stranpoti vam bo razkrivala v rubriki Ostanki dneva.

DELITE