V afektu sem te ubila

Blokiranje oseb na socialnih omrežjih je danes postala neka normalna komunikacijska forma, s katero se noben psiholog na žalost še ne ukvarja, pa bi se lahko. Ker tole block, unblock, block, block, to zelo veliko pove o ljudeh samih. Če bi to delovalo v resničnem življenju, bi kaj, ene par ljudi, ki nam dvigajo pokrov kar zradirali z obličja Zemlje al kaj? Lahko dihajo, to ja, samo to naj počnejo v nekem paralelnem svetu.

Meni funkcija block na trenutek zgleda kot killer gumb. Bum, in ni te več. Ubila sem te v afektu. Me prav zanima, kaj bi ljudje počeli s tem gumbom, če bi takšna funkcija obstajala v resničnosti. Z aneksom o neizsledljivosti tistega, ki je pritisnil na gumb. Priznam, da bi bilo življenje za vse dosti lažje, vendar realnost ne prenese uresničevanja naših skritih želja, zato postaja opcija »block« vse bolj popularni nadomestek.

Katere ljudi ponavadi blokiramo? Sama imam dve skupini ljudi, vi pa jih imate lahko tudi več. Po želji.

Prva skupina so »težilci«. Teh je največ. Neki neznanci, v glavnem moški, ki so pod točko a.) vulgarni, block block, ali pa so, še vedno smo pri točki a.) nagravžno osladni, »dobro jutro, lepotica« ali pa pošiljajo neke srčke, plastične rožice in mahajoče muce.

Pod dva blokiram ljudi, ki bi se radi kregali ves čas. Ja, eni bi bi se prepirali celo preko zasebnih sporočil. Tukaj ne bi preveč izgubljala besed. Komu normalnemu pa se da pisati nekemu xy v inbox in mu vsiljevati neko svoje mišljenje, o čemer koli. Meni se niti otrokom ne da več težiti, pa vem, da bi bilo dobro. In ne bi verjela, če ne bi na lastne oči videla, da se ljudje lahko na FB-ju skregajo okoli česarkoli. Vržeš jim oglodano piščančjo kost in že je ravs na vasi. Tega se izogibam, res. Nikoli se še nisem skregala na socialnih omrežjih, se je pa zgodilo, večkrat, to pa ja, da sem kaj napisala v jezi ali ihti, vendar tega na srečo nikoli nisem objavila. Ali pa sem hitro zbrisala. V takih primerih se mi vedno v glavi zasveti rdeča neonska reklama, na kateri piše: »Katarina, pa ti res misliš, da bilo koga na tem svetu zanima, kaj ti misliš?!?« In ta napis potem toliko časa nervozno utripa, dokler ne rečem na glas, večkrat: »Nikogar. Prav nikogar ne zanima, kaj si jaz mislim.«

Zbrišem pikri komentar in življenje gre naprej brez dodatnega stresa.

Druga skupina ljudi, ki jih radi blokiramo, so seveda tiste osebe, s katerimi smo čustveno povezani, zlasti romantično in, ko nam le ti dvignejo pokrov in ljudje, ki jih imamo najraje to najlažje storijo, potem jih zablokiraš. Češ, ni te več. Ali kaj podobnega. Kot v vrtcu. Delaš se, da ga ni, da je megla, da ne obstaja in potem je vse v redu. Ljudje si danes ne izkazujemo več ljubezni z besedami kot so: ljubim ti, ti si cel moj svet, ne morem brez tebe … ne, danes je to block, unblok, block, block …

Ljudi na FB-ju delim na tri skupine: Na take kot sem sama, ki hočejo in želijo komunicirati z drugimi ljudmi, ki jih zanima marsikaj novega in drugačnega. Potem so tu tisti, ki jih vse moti, ki iščejo dlako v jajcu in se hočejo po FB-ju samo prerekati in imeti vedno prav, teh je ogromno, res. Eni se tudi na socialnih omrežjih obnašajo točno tako kot doma. In potem so tu še zombiji, teh je pa kot afriških kobilic, vedno več. Slišiš jih, kako dihajo, a jih nikoli ne vidiš. To so tisti, ki verjamejo, da bi se jim roka posušila, če bi kaj lajkali, vedo pa čisto vse, kaj je kdo napisal in objavil na spletu.

V tej moji virtualni karieri, dolgi zdaj že več kot desetletje sem zablokirala ene ducat ljudi. Dosti, dosti manj kot Janez Janša. Kakšni so njegovi razlogi za blokiranje, o tem kdaj drugič, ker je spisek res dolg, a za tiste, ki sem jih sama blokirala, za vsakega izmed njih še danes točno vem, zakaj in čemu sem jih ekspresno poslala na drug planet. One way ticket.

Mene je, priznam, zablokiral samo en tip, lahko, da me je še kakšen kje, samo tega, na srečo, ne vem. Kar ne veš, te ne boli, zato ne priporočam uporabo raznih aplikacij, kot so: “Kdo je gledal tvoj profil?, Kdo te je odfrendal?”…. že tako se mi meša od tega “survellianca”, ko moram prečekirati kakega bivšega, če vudu dobro dela ali diha še morda. Včasih grem tudi na profile ljudi, ki so me v življenju izdali, samo zato, da preverim, če so še grdi …. in so. In se vam slučajno kje v Ljubljani med iskanjem prostega wi-fi na telefonu pojavi napis FBI Survelliance, brez panike. Niso ameriški agentje preplavili Ljubljano, to ne. Če se vam to izpiše na telefonu, to pomeni samo eno in sicer to, da sem zagotovo nekje blizu.

A da se vrnem k zablokirancem.

Sedim zadnjič z enim gospodom in se pogovarjava, službeno, nekaj sodelujeva zadnje mesece. In prideva nekako na FB, pa na socialna omrežja, pa se hočeva tam, med kosilom, dodati med prijatelje. In mene ni v njegovem telefonu, njega ne v mojem, a sediva pol metra narazen. Čudno, kaj se to dogaja. In potem me, čez ene pol ure, ko se ves ta čas vrtiva okoli lastne riti, gospod vpraša v šali: “Kaj pa če si ti mene blokirala?”

Eee … rahlo nerodna situacija, a ne. In potem se spomnim. Sveta Marička, saj res, blokirala sem ga ene pol leta nazaj, ker mi je hotel do onemoglosti dopovedati, da nimam prav v nečem, on pa ima. “Ja”, rečem: “Res sem te blokirala, veliko potrebo si imel, da me – zate sem bila neznanka, o kateri nisi nič vedel – prepričaš, da imaš ti prav in ne jaz. Nekaj časa sem te poslušala in potem sem te imela dosti.” Na ta račun sva se se smejala še naslednje pol ure. Hvala bogu, lahko bi pa tudi užaljen bil. Resno, koliko vas je srečalo človeka, ki ste ga blokirali?

Druga zgodba, isto o blokiranju, zgodila se je celo v istem tednu kot prej omenjeno srečanje s kosilom. Igra naključij ali vrnitev odpisanih? Ne vem. V glavnem, pred ene pol leta me je blokiral en tip iz istega razloga kot zgoraj omenjen nesporazum, ker me je hotel – zanj sem bila neznaka, nič ni vedel o meni – prepričati v nekaj, kar je on misli, da je prav. Najprej sploh nisem opazila, da me je tip “skenslal”, ker pa je dečko kar aktiven na družbenih medijih in kdaj pa kdaj pove tudi kaj pametnega, ugotovim čez čas, da ga ni več. Mrknil. Eto, in kaj dobi čez približno pol leta? Spet mene na pladnju. Hm, nerodna situacija. Malo je zafarbal, malo se je delal neumnega, potem pa sva se lopnila po hrbtu ter nazdravila nesporazumu in slabemu dnevu.

Karma je kot bumerang, vse se vrača, vse se plača.


Katarina Keček je novinarka, voditeljica in avtorica romana
Umetnost zavijanja z očmi, ki vsak ponedeljek oriše svoj pogled na dogajanje v zadnjem tednu v rubriki Dnevnik ozdravljene pesimistke.

DELITE
Pomakni se na vrh