INTERVJU: Domen Kumer: Včasih se zgrozim, ko pomislim na kakšna svoja dejanja …

Mariborski pevec Domen Kumer velja za šaljivca, površnega in plehkega človeka. Ampak ko sedete in z njim resno razpravljate, vidite, da zna tudi globoko razmišljati in da je precej razgledan. V javnosti se mu torej dela precejšnja krivica, kar boste spoznali tudi v našem pogovoru. Ampak Domen ni zato ni nič zagrenjen. Prav nasprotno! Tudi na ta račun se šali. Sicer pa nam je zaupal, da tudi boleče stvari skriva za humorjem.

V javnosti imate podobo zabavljača, vedno se šalite, zdite se celo malo neresni. Ampak v resnici ste vse prej kot (samo) to! Imeli ste strogega očeta, ki je pričakoval, da boste že v mladosti kaj zaslužili, kajne?

Greste kar v pravo smer. (nasmešek) Že od malega sem znal veliko stvari, po srcu pa sem bil strasten trgovec. Kot šestletnik sem prodajal plastične dude. Na kmetijskih sejmih, kamor sem hodil z mamo, sem najprej prodajal zatiče za traktorske prikolice, ko sem treniral smučanje, sem ves čas trgoval s smučmi. Slabšim tekmovalcem ali tekmovalcem iz južnih držav sem prodajal svoje stare smuči, pri petnajstih sem prodajal mobilne telefone … Vedno sem imel rad v rokah denar in užival v tem, da sem nekaj kupil in to potem dražje prodal. Čeprav sem denar hitro zapravil, sem bil vesel, saj sem vedel, da sem iznajdljiv in sposoben spet zaslužiti.

Ste vedno imeli dovolj denarja ali ste imeli tudi obdobja, ko je bilo treba stisniti zobe?

Seveda sem bil v vseh mogočih fazah, kot je to normalno v življenju. Pogosto sem bil brez denarja in tega nisem skrival. Če denarja ni, ga pač ni in tega nima smisla prikrivati! Če imam denar, vas lahko povabim na večerjo, drugače pa boste plačali vi, saj drugače ostane samo »beži« večerja. (smeh)

Ste šli kdaj na »beži« večerjo?

Ko smo bili najstniki in smo trenirali smučanje, večkrat nismo imeli denarja, zato smo si včasih tudi privoščili »beži« pico, predvsem v tujini. V Švici smo se nekoč najedli in potem splezali skozi okno na stranišču … Nikoli nismo kradli, vsake toliko pa smo ušpičili kakšno lumparijo. Bilo nas je več, bili smo pogumni in preizkušali, kaj se da. 

Očitno vas niso razvajali?

To pa res ne. 

Ampak vaša javna podoba je povsem drugačna …

Ne vem, kje je prišlo do takih razhajanj v medijski podobi. To me sicer ni nikoli posebej motilo, saj se zavedam, da že stil oblačenja nekomu tretjemu narekuje, kako te bo videl. Večkrat sem slišal, da sem aroganten, čeprav je očitno nekoga samo motila moja zunanja podoba. Pri dvajsetih sem imel tudi težave s prehitro vožnjo, zaradi česar sem bil ob razmeroma dober avto, poleg tega pa so bile tudi druge lekcije, zaradi katerih sem se spremenil. Ko so mi vzeli avto, me je to kar konkretno streznilo – ostal sem brez avtomobila in brez izpita, zato sem vedel, da je res nekaj hudo narobe.

Kako so vaši starši gledali na to? Ste bili odporni proti njunim pridigam?

Bil sem tako intenziven v svojih norijah, da mi nič ni prišlo do živega. Seveda sta me opozarjala, tudi mnogi drugi so, ampak sem vse preslišal. Res sem rad hitro vozil …

Koliko ste največ peljali?

Tega ne vem in se tudi raje ne spomnim. Lahko pa povem, da nikoli nisem vozil pijan, čeprav se zavedam, da sem bil zaradi prevelike hitrosti prav tako neodgovoren. Teh norij je bilo kar veliko, da so mi vzeli avto in izpit. Veliko me je stala ta šola, me je pa na srečo streznila, tako da sem zadovoljen, da sem izgubil samo denar …

Ali se niste nikoli znašli v okoliščinah, da bi poškodovali sebe ali druge?

Na srečo ne. Morda gre za slabo tolažbo, vendar je boljše, da so mi vzeli avtomobil, kot da bi poškodoval drugega. To mi je dalo misliti, čeprav bi se zaradi avta najraje pojedel. A tako je moralo biti.

Vedno ste pripravljeni na šale, tudi iz sebe se znate norčevati. Kako to?

Včasih se za humorjem skrivam. Ljudje večkrat prikrivamo boleče stvari s humorjem, a če je položaj zelo resen, tudi to ne gre. Prav zato zadnjih deset let vsako stvar dobro premislim. Z leti se vrednote spreminjajo, imamo druge prioritete in načine za doseganje ciljev. Danes se zgrozim ob misli na kakšna svoja pretekla dejanja. Ampak v javnosti se mi zdi še vedno najbolje, da se zato smejimo …

Se zgrozite tudi ob misli na goljufijo, ki ste jo naredili na zadnji smučarski tekmi, ko ste prijatelja prosili, da smuča namesto vas, in ste pristali na naslovnici, češ da škodujete ugledu slovenskega športa?

To je bila navihana potegavščina, ki se bere bolj kot anekdota. Zagotovo so bili tudi trenutki, ko mi glasba ni bila na prvem mestu in sem imel druge prioritete. Včasih je bila slovenska glasba zelo priljubljena in je rumeni tisk cvetel. Upam, da se bodo ti časi vrnili. To je pomembno tudi za naš jezik, saj se morajo mladi poistovetiti z jezikom v glasbi, da jim ne postane tuj. Uh, zdaj sem pa šel že pregloboko – verjetno je bolje, da se držim lahkotnih tem, da ne bo kdo pomislil, da nisem površen in plehek človek! (smeh)

DELITE