Slavljenec Igor Leonardi ne dvomi o legendah

Danes, 24. junija, praznuje 63. rojstni dan izjemni kitarist, glasbeni producent in vodja skupine Fake Orchestra Igor Leonardi. Ker pravi, da je zdaj že v letih, »ko dobro izgleda za svoja leta« in rojstnih dni ne praznuje, smo namesto o slavju z njim govorili o glasbi. Najprej nam je zaupal, kaj misli o novih glasbenih trendih.

»Novih stilov ne spremljam toliko, da bi jih lahko ocenjeval, všeč sta mi je trip hop in dubstep. Niti v jazzu mi novi stili niso preveč všeč, saj je mnogo stvari preveč intelektualnih. Vsake toliko pride nekaj novega, kot je Billie Eilish, ki je doma sama naredila album z bratom in zanj prejela nagrado grammy. To se mi zdi dobro, vprašanje pa je, ali za vsem tem ne stoji glasbena industrija. Danes si mladi lahko pomagajo s kanalom Youtube – ampak ali lahko postaneš popularen samo s pomočjo tega? V šestdesetih letih so postali glasbeniki popularni na drugačen način, poudarek je bil na izvirnosti in ne le na podpori založb. Moj sin se je navduševal nad skladbami Michaela Jacksona, zato smo ga doma veliko poslušali. Ker pesmi ni poslušal po radiu, ampak z zgoščenk, se je sam odločil, katere so mu najboljše. Izkazalo se je, da so bile te pesmi uspešnice! V glasbi je nekaj univerzalnega, kar vsi prepoznajo – tudi po več desetletjih,« pravi Igor, ki seveda dobro pozna vse glasbene legende – tudi Beatlese in Stonese: »V popularni glasbi so se Beatlesi pojavili v pravem trenutku in zajeli vse glasbene sloge, ki so do takrat obstajali. Začeli so z rokenrolom in bluzom, nadaljevali s folk tradicijo, v kateri so bili vplivi klasične glasbe in harmonije, pozneje so koketirali z Indijo. Njihove orkestracije, ki so jim jih pisali drugi, so vsebovale vse žanre, ki jih imamo še danes. Pred njimi je bila bluzovska, džezovska in folk glasba, počasi pa se je pojavljal rokenrol. Takrat so začeli tudi Rolling Stonesi, vendar so ostali pri rokenrolu in imeli preprostejše harmonske strukture, bolj črnsko obarvane. Obe skupini sta enako kakovostni, kar se tiče glasbe, le da so bili Beatlesi širši in bolj raznovrstni. Mislim, da tako ni vprašanje, katera skupina je boljša, saj so oboji dobri. Ko sem svojega učitelja Dona Cherryja vprašal, kaj si misli o Milesu Davisu, mi je odgovoril, da ne misli nič, ker je to Miles Davis. Enako je z Beatlesi. Tu ni kaj misliti! Oni so pač Beatlesi.«

Igor je samo v zadnjem letu sodeloval tudi z Borisom Cavazzo, Klemnom Slakonjo in Petrom Lovšinom, saj je zelo vsestranski in ima rad izlete v nove vode, pa tudi sodelovanja s kolegi. »Veliko sem delal za film in televizijo, kjer sem komponiral in snemal pretežno sam. Če pa igramo džez, etno ali funk soul, vsak sodelujoči glasbenik prispeva svoj stil, svoj izraz in je vedno boljše, kot če bi delal vse sam. Prince je igral vse inštrumente, vendar vseh stvari ni posnel sam, čeprav bi jih lahko. Želel je vpliv drugih na svojo glasbo,« pravi Igor, ki opaža, da se je potreba po druženju in sodelovanju z leti na splošno zmanjšala. »Vpliv tehnologije in delo z računalnikom zagotovo vpliva na druženje med glasbeniki, spremenili so se tudi stili. Zaradi pametnih telefonov in interneta se je zmanjšala potreba po druženju in bližini, kljub temu pa se mi zdi, da se ljudje še radi družijo. Mlajša generacija iz srednje glasbene šole se druži po različnih sekcijah. V osemdesetih letih, časih trdega socializma, ni bilo veliko priložnosti za druženje, ni bilo toliko festivalov, v devetdesetih pa je to bolj zaživelo. Po letu 2000 so zaživeli številni klubi, po krizi pa ljudje niso imeli dovolj denarja, da bi hodili okoli. Starejši glasbeniki so se postarali, mladi pa tega druženja niso poznali in se zato druženje ni povsem vzpostavilo. Ravno zato je tako pomembno klubsko druženje in stik z glasbo tudi v manjših prostorih, ne le na velikih stadionih. Glasbeniki bi se morali srečevati vsak teden, da bi skupaj ustvarjali, saj se ob stiku s starejšimi mladi glasbeniki kalijo in ustvarjajo presežke. Če bi primerjali izvajalce vseh žanrov, bi lahko videli, da so na koncu vsi eno. Prav zato se ves čas borim za živo klubsko sceno, da se ljudje srečujejo, ustvarjajo, publika pa to lahko posluša. Vsi glasbeni stili so se rodili v različnih klubih in ne v sobah posameznikov za računalnikom,« še dodaja ta izjemni umetnik, brez katerega bi bila domača scena vsekakor revnejša.

DELITE