Vižmarje united

Vižmarčani nismo od muh. Imamo svojo govorico, imamo znane osebnosti, imamo gasilski dom in imamo nogometni klub. In Vižmarje se raztezajo na precej velikem ozemlju, čeprav se med domačini redno vnemajo prepiri, kje se končajo Vižmarje in kje se začne Brod.
Pred kakimi tridesetimi leti smo – tako v šali, seveda – razglasili celo republiko, ki se razteza od gorenjske avtoceste na vzhodu do Medna na zahodu in od Celovške ceste na jugu do severa … tam se pa, kot pravim, še nismo zmenili z Brodčani. Seveda je bila imenovana tudi vlada in vsa ministrstva. Jaz sem na primer minister za kulturo. V vsakem primeru nas je treba jemati skrajno resno.
In da ne pozabim na znameniti vižmarski tabor, ki je bil največji od vseh taborov v Sloveniji v 19. stoletju. Zgodil se je leta 1869. Za nepoučene – na teh taborih so se zbirali zavedni Slovenci in zahtevali uporabo slovenskega jezika v uradnih listinah in podobno. Tudi nogometni klub se imenuje Tabor v spomin na ta dogodek, ustanovljen pa je bil točno 100 let kasneje – leta 1969.
Iz Vižmarij recimo prihaja Primož Ulaga, eden najbolj znanih in najuspešnejših slovenskih smučarskih skakalcev, ki je med drugim osvojil srebrno olimpijsko kolajno na olimpijskih igrah v Calgaryju leta 1988 in prav tako srebrno kolajno na poletih v Oberstdorfu. Ima tudi bron iz skupnega seštevka svetovnega pokala in devet posamičnih zmag na tekmah.
Tu je tudi Andraž Vehovar, slovenski kanuist, ki je na olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996 osvojil srebrno medaljo. Njegova mama je bila profesorica telesne vzgoje na osnovni šoli Vižmarje – Brod. Če je Črna (na Koroškem) zlata (zaradi Tine Maze), potem so Vižmarje zagotovo srebrne.
Ampak da se ne bo intelektualni del bralcev pridušal, da govorimo samo o športnikih in da zanemarjam tiste uglednejše dosežke: iz Vižmarij izhaja tudi znana slovenska dramska in filmska igralka Nataša Barbara Gračner in tudi njena mati je bila učiteljica na osnovni šoli Vižmarje – Brod. Namreč angleščine.
Tu je seveda še pesnica in pisateljica Manica Koman, po kateri se imenuje ulica, kjer stanujem (v tej ulici je sicer tudi cela falanga radijcev z Vala 202). Pisala je predvsem za otroke in mladino, a tudi drugo literaturo. Vsekakor pa ne smem pozabiti tudi znanega in že upokojenega vižmarskega mizarja Franca Zavodnika, ki je lani postavil tako imenovani »kovidni spomenik« – nekakšen kip iz železa, ki predstavlja celico koronavirusa in jo je umetelno sestavil iz gradbenega železa in vijakov za železniške tire. Ta spomenik je postal prava znamenitost.
Imamo pa tudi vse drugo, kar imajo »veliki«: center Merkur, pa supermarket Spar, dva Mercatorja, banko in pošto. Banke še Šentvid nima! No ja, imajo pa cerkev. Kot že omenjeno, imamo tudi svojo govorico, ki bi jo kdo drug težko razumel. Na primer: »počas dej« pomeni »zbogom, na svidenje«, »da se nauš u hlače usrou« pa je »lažeš«.
Vižmarje pa so očitno postale tudi kraj, kjer ljudje radi živijo, saj bi bilo drugače težko razložiti tako veliko število novogradenj, ki rastejo kot gobe po dežju. Kar nekaj novih stanovanjskih sosesk imamo, in kolikor slišim, ta stanovanja niso ravno poceni. Na koncu koncev pa so tudi apartmaji, ki jih oddajam, kar zasedeni, kar pomeni, da pridejo tudi tujci radi pogledat na naš konec.


Jurij B. Hudohmet je glasbeni urednik, sobar, navijač Liverpoola, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu.

DELITE