»VERUJ VASE!«

Sporočilo iz pravljice v našo resničnost

Pravljice so bile v tradicionalnih kulturah pomembno sredstvo za oblikovanje človekove osebnosti. Ob razlagi moralnih vrednot podajajo namreč podobo sveta, kjer je vse prav – zato se tudi imenujejo PRAVljice. Ta podoba sveta vsebuje kozmološke modele, predstavljene v mitologiji različnih ljudstev, ki kažejo na skupni izvor vseh narodov, na skupno kulturo in svetovni nazor: arhetipi svetovne gore, univerzalno jajce, svetovno drevo, motivi junaškega spusta v podzemlje ali vzpona v višje svetove …

Že tisočletja nas pravljice učijo o življenjskih modrostih, moralnih in etičnih vrednotah, opominjajo o pomenu in nujnosti dobrote, pravičnosti, ljubezni, dolžnostih in odgovornosti. Otroci se iz pravljic lahko naučijo presojati dejanja pravljičnih junakov, da bi spoznali, kaj je dobro, kaj je slabo oz. kaj je prav. Pa pravljice niso namenjene le otrokom – njihova sporočilnost presega pravljični svet otrok in v svetu odraslih poudarja pomen poguma, junaštva, domoljubja, dobrih del, poštenja, odgovornosti in moči ljubezni. Pravljice izražajo tudi človekovo upanje v srečno prihodnost. V njih pogosto najdemo tudi informacije o nenavadnih naravnih pojavih: čudežnih kamnih, podzemnih zakladih, živi in mrtvi vodi, čarobnih gorah itd., s čimer pravljice postanejo nekakšna šifrirana sporočila prednikov. Mnoge so se ohranile do danes, veliko je pozabljenih, pri marsikateri pa današnji tehnokratski človek ne prepozna več njene sporočilnosti.

Do konca 18. stoletja so izobraženci, predvsem pa duhovniki, pravljice razumeli kot praznoverja preprostih ali kar primitivnih ljudi. Prevladujoča filozofska in ideološka usmeritev tega obdobja – klasicizem – se je zgledoval po antiki in bil pod močnim vplivom krščanske cenzure in evropskega racionalizma. V začetku 19. stoletja, v času romantike, pa so znanstveniki, filozofi in pesniki vendarle spoznali, da človekovo življenje in njegov življenjski nazor močno določa prav najstarejša mitološka zavest. V tem obdobju so zato nastale številne zbirke starih pravljic in legend, v katerih so bile v ospredju moralne vrednote in ideološki pomen ljudskega izročila.

Ko so leta 1990 psihologi začeli raziskovati vpliv pravljic na človeka, so ugotovili, da so pravljice nekakšna šifrirana sporočila človekovi duši oz. da delujejo na človekovo podzavest. Ugotovitev, da pravljica ni le učiteljica, ampak tudi zdraviteljica psiholoških težav, je bila povod za uvedbo posebne vrste terapije v psihologiji – pravljične terapije, ki se je izkazala kot izjemno uspešna pri zdravljenju hiperaktivnosti in agresivnosti pri otrocih in depresije pri odraslih.

Številni umetniki so k svojemu umetniškemu ustvarjanju dodali tudi zbiranje in zapisovanje pravljic in legend. V literarni zapuščini ruskega slikarja, arheologa, filozofa in pisatelja Nikolaja Konstantinoviča Reriha je mnogo pravljic, ki prihajajo sicer iz oddaljenih krajev in nekega daljnega časa, pa vendar bi bile s svojo sporočilnostjo danes lahko marsikomu vodilo pri iskanju pravih vrednot, ki bi človekovo življenje lahko naredile bolj pravljično.

Med pravljicami iz Rerihovih dnevnikov v spodnjem zapisu v skrajšani različici podajam pravljico, ki nosi preprosto sporočilnost: verujte vase!

Nekoč je živel star kralj, ki je imel hčerko edinko. Princesa je bila daleč znana po svoji modrosti in lepoti, zato je imela mnogo snubcev. Med njimi so bili knezi, bogati trgovci in potomci plemenitega rodu. Princesa je določila dan, ko naj vsi ženini pridejo v palačo, se predstavijo in povedo, kaj ponujajo. Vsi po vrsti so se hvalili – nekateri s svojim plemenitim rodom, drugi s svojim bogastvom. Le eden se ni niti hvalil niti ni povedal, od kod prihaja. 

Prvi ženin je bil princ iz častite starodavne družine. S seboj je prinesel težko škrlatno rdečo družinsko knjigo, se poklonil kralju in princesi, rekoč: 

»Princesa, moja družina je zelo znana. Ta knjiga vsebuje zapis o več kot stotih generacijah mojega rodu.«

In princ je zelo dolgo bral iz svoje knjige ter na koncu dejal: »V tej knjigi bo zapisano tudi tvoje ime princesa. Živela boš v mojih sobanah, kjer visijo slike spoštovanih prednikov.« 

Drugi ženin je bil ugledni vojvoda, ki se je pohvalil: »Princesa, moje ime vzbuja v deželi strah in spoštovanje, življenje moje žene pa bo zato mirno in ljudje jo bodo častili.«

Bogat trgovec iz čezmorskih dežel je princesi obljubljal sanjsko bogastvo: »Princesa, moja žena bo spala v zlati postelji z biseri, hodila bo po sobanah s smaragdi.«

Kralj in princesa sta pozorno poslušala hvalisanje ženinov in z zanimanjem pričakovala predstavitev nepoznanega ženina, ki pa je kar molčal. Naposled ga je kralj vprašal: 

»Kaj boš pa ti podaril svoji ženi?« 

»Verjeti vase,« je odvrnil ženin. Vsi so se posmehljivo spogledali, češ, kakšno darilo pa je to, stari kralj je začudeno dvignil pogled, princesa pa je vprašala: »Povej mi, kaj to pomeni?«

Ženin je odgovoril: »Princesa! Lepa si in veliko sem slišal tudi o tvoji modrosti, toda kje so tvoja dela? Ni jih, kajti nimaš vere vase! Princesa, poroči se s princem starodavnega rodu in vsak dan prebiraj imena njegovih prednikov v škrlatni knjigi – in veruj v škrlatno knjigo. Poroči se z bogatim trgovcem, napolni svoje sobane z bleščečim zlatom in veruj v zlato! Mojega imena ni v škrlatnih knjigah, nimam zlatih soban, tam, kamor grem, ni ne škrlatnih knjig ne zlata, pa tudi meja ni – moja pot je brez meja, ker verjamem vase!« 

»Počakaj,« ga je prekinil kralj, »toda ali imaš pravico verjeti vase?«

Ženin je namesto odgovora zapel veselo pesem, ki je vsem razjasnila obraze. Potem je zapel žalostno pesem in v očeh princese so se pojavile solze.

»Verjamem vase,« je rekel ženin in nihče se mu ni več smejal.

»Verjamem vase,« je nadaljeval, »in ta vera me vodi naprej; in nič mi ni na poti. Ali bom imel zlato, ali bo moje ime zapisano v škrlatnih knjigah, je nepomembno. Ne bom veroval v zlato in ne v knjige, ampak samo vase, in s to vero bom umrl in smrt mi bo lahka.«

In ponovno je zapel pesem. Pel je o svetlem sončnem vzhodu; pel je, kako narava verjame vase. Princesa se je nasmehnila, kralj pa je rekel: »Ne verjameš vase, ampak v svojo pesem!«

Ženin je odgovoril: »Pesem je le del mene! V svoji pesmi verjamem vase, pojem zase, vendar moje pesmi poslušajo tudi drugi in verjamejo vase.«

Princesa je radostno pogledala svojega očeta in spregovorila: »Hočem vero vase; želim iti daleč; želim gledati sončni vzhod z visoke gore!« 


Maria Ana Kolman, raziskovalka, fitoterapevtka in pisateljica. O sebi pravi, da ni niti zdravilka niti šamanka, pa vendar s svojim znanjem iz medicine, šamanizma, vrste zdravilnih tehnik in fitomedicine pomaga mnogim. Ustvarja rubriko Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.

DELITE