KO VIŽMARČAN NA VOJSKO GRE

Jurij Ban Hodohmet

Pred dnevi sem si ogledal slovenski dokumentarno-igrani film Generacija 71, ki so ga na RTV Slovenija predvajali ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Film govori o dogodkih ob razpadu Jugoslavije in o tem, kaj se je takrat dogajalo po vojašnicah. Tisti, ki smo služili v JLA, vemo, da so dogodki v filmu precej realistično opisani.

Imel sem srečo, da sem šel še ravno pravi čas v JLA (sem letnik ’70), da sem se tem dogodkom na srečo izognil. Na dan odhoda sem obiskal svojega frizerja in mu naročil, naj me kar z »mašinco« pobrije na čim krajšo frizuro. Če me on ne bo, me bodo pač tam. Pa bi raje videl, da me nekdo, ki dejansko zna striči. Kljub temu je že prvi dan po prihodu padel ukaz: »Na šišanje!« Vprašal sem, čemu, če sem pa »ošišan«. »Slovenac, sad si u vojsci! Ima da slušaš naređenja! Na šišanje!« »Razumem, druže podporučniče!« Sledil je tisti pregovorni »Razumeš ti moj kurac!« In sem šel.

Zvečer so nas podučili, da moramo zloščiti svoje vojaške škornje, tako da se bodo svetili. Preden smo jih lahko odložili in šli spat, si jih moral prinesti na ogled k desetarju, da je ta ocenil, ali si se dovolj potrudil. »Ostav’!« je rohnel desetar in me trikrat poslal nazaj na čiščenje, češ da ni dovolj dobro. Kako boš očistil stare pošvedrane škornje (bogve, koliko vojakov jih je že nosilo pred menoj), da se bodo svetili. Pa sem si mislil, ne boš ti mene »zajebaval«, in sem pač odšel dol, pred kasarno, in pokadil dve ali tri cigarete. Prinesem škornje. »E, sad je uredu.« »V redu je moj kurac,« sem si mislil, ne boš ti Vižmarčana jebal. Če je tebi okej, je tudi meni. Ne vem, če sem še kdaj tiste škornje pucal. Se narediš, da greš čistit, pokadiš par čikov pa hajd nazaj. V redu je.

Ena izmed zmot je tudi bila, da bom bolje prišel skozi, če bom priden. Napaka! Če so ugotovili, da ubogaš vse, kar ti rečejo, in vse narediš dobro, boš zagotovo vedno na vrsti, ko bo treba delati, ne glede na to, da je v četi 110 vojakov. Ker gredo stvari pač po liniji najmanjšega upora in je najlažje zadolžiti tistega, ki se (najverjetneje) ne bo upiral.

Tako je neko nedeljo, ko so nam običajno dali mir in smo lahko v učilnici gledali tv, vstopil neki nižji častnik in rekel, da potrebuje štiri vojake, da pometejo dvorišče. Seveda sem bil med srečnimi izbranci. No, roko na srce, najprej je bilo rečeno, da se iščejo prostovoljci, a ker teh ni bilo, se je tiste štiri reveže pač določilo. Po kosilu se znova spravimo gledati film, pa se je spet oglasil tisti nadležni častnik. Zdaj pa rabi še štiri, da bodo ribali hodnik. Seveda je bil spet zraven Hudohmet, in ko sem se želel upreti, češ, zakaj spet jaz, mi je bilo razloženo, da ali to ali pa vojaški zapor. Pa sem ribal.

Težave so bile tudi z razumevanjem jezika, čeprav sem bil prepričan, da je moja srbohrvaščina odlična. Neki sotrpin je izgubil »sočiva« (očesne leče), kot je potožil, oziroma da naj bi mu jih ukradli. Tega izraza nisem poznal, pa sem menil, da morda govori o nogavicah, ter mu zatrdil, da imam jaz več kot dovolj parov in da mu jih jaz nisem vzel. Enkrat smo pa nekaj ušpičili in bili kaznovani. Morali smo na dvorišče in podporočnik se je drl »kupi pikavce« (poberi ogorke). Ves prestrašen sem izvlekel denarnico: »Koliko pa stane?« Sem pač mislil, da moram nekaj kupiti, ker se mi niti sanjalo ni, kaj so pikavci.

Na srečo sem se kaj hitro znebil vojašnice, saj so me kot jako inteligentnega poslali v Zadar v vojaški hotel za receptorja. No, tisto pa je bila milina. »Lahko« sem, kadar nisem bil na dolžnosti, odšel v mesto (lahko je v narekovajih, saj sicer ne bi smel, a kdo je pa kontroliral?). S prijateljem Dejanom sva bila celo tako »freh«, da sva si naročila od doma civilno obleko in sva bila v vojaških cotah samo še takrat, ko sva bila na dolžnosti. Nekoč pa naju je to drago stalo, bilo je namreč poletje in sva se odpravila na plažo. Civilno, kakopak, čeprav je obstajala tudi vojaška. Pa zagledava tistega strogega in zoprnega podporočnika, ki ga omenjam zgoraj. Če bi naju videl, bi izgubila »službo« v hotelu, morala bi nazaj v vojašnico, pa še kakšen teden vojaškega zapora nama ne bi ušel. »Brzo, okreni se na stomak i licem u pesak!« je prestrašeno zavpil Dejan. In tako leživa kaki dve uri in si komaj upava dihati. »Misliš, da je že odšel?« pobaram soseda. »Možda jeste ali za svaki slučaj još malo ležimo.« In sva, še kaki dve uri. »Dejan, jaz bom zdaj vstal, vojaški zapor gor ali dol,« rečem, ker sem imel vsega dovolj. Se dvigneva, plaža skoraj prazna. Težavo sva sicer rešila, a nastala je nova. Zaradi štiriurnega ležanja na trebuhu naju je močno opeklo po hrbtu. Naslednjih par dni je bilo kar mučnih. Ampak kot lahko vidite tudi iz tega zapisa, sem preživel.


Jurij B. Hudohmet je glasbeni urednik, sobar, navijač Liverpoola, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu.

DELITE
Pomakni se na vrh