INTERVJU: Maja Gal Štromar o nečloveškem ravnanju nekdanjega šefa in 7 kilogramih do sreče

Mara Vodopivec, junakinja uspešnice 7 kg do sreče, se po desetletju vrača na sceno! V prvi knjigi smo se režali tej zanimivi in zabavni junakinji, ki je iskala ljubezen in gradila kariero. Tudi tokrat se ji vse hitro zalomi. Avtorica te zabavne knjige je vsestranska umetnica Maja Gal Štromar – igralka, scenaristka, režiserka, pesnica in ne nazadnje pisateljica. Njena širina je opazna tudi v tem delu, ki je predvsem zabaven ženski roman, pa vendar nikoli plehek in banalen, ampak seže globlje in ima cel kup zanimivih iztočnic, prebliskov.

Napisali ste že kar nekaj knjig, ampak samo Mara je dobila nadaljevanje. Kaj to pomeni, vam je ta junakinja najbližje?

Vsi junaki mojih literarnih del so mi blizu. Mara je morda le najvztrajnejša in se je zato vrnila. Šalim se, vrnila se je zato, ker so me bralci prvega dela pozivali k nadaljevanju. Pa sem se ga lotila.

Koliko pa sta si z Maro podobni? Obe sta igralki …

Nedvomno je pisateljici, ki je tudi igralka, lažje vstopati v svet igralstva. Privarčujem čas, ki bi ga sicer vložila v raziskovanje tega področja. Seveda pa je marsikateri prizor v knjigi čista fikcija, da ne bo nesporazumov. Nisem pisala biografije.

Zanimivo je, da se v knjigi celo omenite – Mara gre gledat predstavo, ki ste jo v resnici napisali vi … Je to za dodatno promocijo?

Ah, ne, na promocijo še pomislila nisem. Ne nazadnje je že dovolj velika, če podpisujem roman. Le zdela se mi je simpatična, prikupna zastranitev, nekakšen postdramski vložek v pisanju. Kot v nekem francoskem filmu, kjer lik intelektualke (ki jo igra Juliette Binoche) reče prijatelju, da bo poskušala ponuditi scenarij v branje prav Juliette Binoche, in se ob tem nejeverno nasmeje. Privoščila sem si hudomušni preobrat, z veliko samoironije.

Ste že vse od izida prvega dela razmišljali o tem, kaj se bo zgodilo Mari?

Nikoli nisem nameravala napisati nadaljevanja. Šele ko sem se odločila zanj, sem si izrisala scenosled. Zame se je zgodba končala z zapisom »srečen konec – se nadaljuje«, toda merila sem na srečo, ki naj bi se nadaljevala. Bralci pa so ta tako zelo netipični slovenski konec prebrali nekoliko drugače, od tod tudi namigi, naj se lotim nadaljevanja.

Dogajanje je zelo pestro, ni samo enega pomembnega zapleta. Mara razčiščuje z moškimi, pa tudi s prijateljico, v službi … Je to zato, ker gre v življenju vedno vse hkrati narobe?

K sreči v življenju ne gre vedno vse hkrati narobe, četudi pravijo, da ima hudič pogosto mlade. Marino življenje, ki je nedvomno življenje drama queen, sem morala tako zelo postaviti na kocko, da sem jo, po čisto dramaturški logiki zapleta, morala kruto stisniti v kot. Saj veste, ljudje težko spreminjamo sebe, težko izstopamo iz cone ugodja, zato sem junakinjo postavila v kar težek položaj. Le tako se je bila primorana premakniti. Če hočemo nekaj transformirati, moramo imeti za to tudi dovolj materiala. Ravne preje ne moremo ravnati, klobčič pa.

Glede na aktualno dogajanje in težave, ki jih ima Mara z moškimi v kolektivu, me zanima, ali ste morda tudi sami doživeli kaj neprimernega pri nadrejenih moških?

Pred leti sem tudi sama doživela, da me je direktor gledališč precej nediplomatsko in morda celo nečloveško odslovil iz službe. Zame je bila to točka preloma, padec iluzij. Naivno sem bila prepričana, da v gledališču delujejo le ljudje, ki so zavezani visoki morali in etiki. Način, kako me je obravnaval, je bil zame ponižujoč in krut, da se še dolgo nisem pobrala. Ne le finančno, predvsem psihično. Dobila sem pravo zaušnico streznitve. Zelo me je prizadelo. Ne le nečloveška in naduta gesta direktorja, temveč tudi pomanjkanje solidarnosti pri ansamblu. Seveda pa nečednosti ne ločujem po spolu. Dogajajo se, žal, onkraj njega.

A danes sem za to izkušnjo hvaležna. Česa vsega ne bi storila, če bi se udobno zasedela v redni službi.

Tako kot Mara ste se tudi vi poročili okoli 50. leta. Ste poroko v času epidemije koronavirusne bolezni opisali po lastnih izkušnjah?

Ah, deloma. Nisem se zlagala glede števila svatov, a tako drastičnega zapleta z inšpekcijo pa le nisva doživela. Potrebovala sem le simpatičen okvir, ki sem ga lahko dobro uporabila za epilog zgodbe.

Pišete zelo različne stvari – ne samo knjige različnih žanrov, ampak tudi drame, scenarije … Vam je morda kljub temu ena forma bliže kot druge?

Zelo težko bi se odločila, katera forma mi je bliže. Predvsem zato, ker se tudi forme iz projekta v projekt spreminjajo. V tem je tudi čar. Prepričana sem namreč, da tvarina narekuje formo, in ne nasprotno. Seveda pa vsaka zase zahteva svoj čas, posebno koncentracijo in različne pristope.

Verjetno bi, če bi imeli neomejena sredstva, samo igrali. Ampak verjamem, da je tudi v tem, da se lotevate različnih zvrsti umetnosti, neki čar, kajne?

Mislim, da ne bi samo igrala. Morda celo nasprotno. Če bi živela z neomejenimi sredstvi, bi, paradoksalno, živela v kakšni osamljeni hiši v Istri ali Toskani, pisala, pisala in pisala, no, pa za prijatelje bi prirejala umetniške večer(j)e. Iz leta v leto sem vse bolj prepričana, da je moj osnovni poklic pisanje. Morda tudi pedagoško delo. Igralka pa bom vedno. Saj veste, kako pravijo: enkrat igralec, vedno igralec.

Kako pa pridejo bralci do knjige?

Seveda v knjižnici in knjigarnah, lahko pa jo naročijo tudi pri meni, dobijo jo torej z avtogramom, po še vedno akcijski ceni.

DELITE
Pomakni se na vrh