VIDETI, GLEDATI, POSLUŠATI

Kaj pravzaprav pomeni Soba z razgledom? Je to metafora ali dejanski pogled skozi okno neke sobe? Je to ideja, ki jo je pred nas postavil pisatelj Edward Morgan Forster leta 1908, ali je to film, ki ga je režiser James Ivory leta 1985 tako uspešno postavil na veliko platno, da je zanj prejel celo kopico nagrad? V resnici je vse to, kakor bomo videli v nadaljevanju zapisov pod tem nadnaslovom.

Vedno ostaja temeljno vprašanje, kaj je tisto, kar je dobro videti, in kaj je tisto, kar je vsekakor dobro gledati. K temu, ker gre tudi za film, dodajamo: in poslušati. A o tem bomo govorili sproti. Za nas bo Soba z razgledom nekaj, kar nam bo ponujalo razgled na različna področja, v različne čase in na različne načine. Vsekakor lepo počasi in premišljeno, kakor se za vse načine razgledovanje spodobi.

Ker je predpoletna filmska scena odprla nekaj možnosti tudi na filmskih festivalih, v kinocentrih in kinodvoranah, nam je dana možnost, da se podamo v te magične prostore in se naužijemo nekaj teme okoli nas ter svetlobe filmskih zgodb pred nami. Leto pandemije je terjalo velik davek na področju vseh umetnosti, ustvarjalci in ustvarjalke so delali v nemogočih razmerah, filmi pa so vseeno nastajali. To je dobro.

V tem prvem pogledu gre vsekakor poudariti dejstvo, da je bilo precej filmskih novosti mogoče spremljati na različnih platformah, kot filmov po naročilu in pri ponudnikih, ki so določene filmske vsebine pač dali na razpolago za določen čas in ob določenem času. Popolnoma drugačen položaj je imela v tem času glasba. Glasbe ni bilo mogoče kupiti tako kakor film, saj je v enkratnosti glasbenega dogodka tista točka, ki ji rečemo izkušnja. Ni je pred tem, ni je za tem – je samo tedaj. Film »v živo« je še vedno posnetek nečesa in ni enak gledališču.

Enkratnost umetniške izkušnje je vedno tisto, kar umetnost nosi v sebi. Ker ne moreš stopiti dvakrat v isto reko, je vsak korak pomemben. V tem je film pravzaprav na boljšem – njegovo ponavljanje je vedno ponavljanje enakega, istega, dovršeno narejenega in popolnega. Film ne pozna drugega, boljšega prikazovanja, kakor na primer gledališka, operna ali baletna predstava. Vse te imajo reprize. Film nima reprize. Vedno je končen in – popoln.

Morda je prav to tisto, kar ga med vsemi umetnostmi postavlja na nekakšen piedestal in se mu druge umetnosti skorajda klanjajo. Film jih je združil pod eno streho, jim dal svoje zavetje v takšnem ali drugačnem odtisu (mehanskem, analognem, digitalnem) in jih naredil vedno enake, vedno enako ponovljive. Čas, ki se ga dejansko bojijo vse stvari na svetu, je s filmom premagan. Vsaj navidezno.

Naše razgledovanje po preteklem letu ima še en odtenek. To so knjige. Ko brskamo po različnih virih, lahko najdemo skupno sporočilo: v preteklem letu je nastalo precej več knjig kakor leta poprej. So imeli ljudje več časa za pisanje? So imeli več gradiva za pisanje? So mislili, da bodo ljudje v karanteni več brali? Raziskave kažejo, da so ljudje resda več brali, vendar ne nove literature. Večinoma so brali že prebrane, preizkušene in ničkolikokrat prežvečene zgodbe. To so počeli samo iz enega samega samcatega razloga: hoteli so se počutiti varne. Varne v znanem okolju, z znanimi vsebinami in oblikami. To je pomembno.

Kakor je bila pomembna zgodba Sobe z razgledom – ko je prišla mlada Angležinja Lucy Honeychurch skupaj s svojo starejšo sestrično Charlotte Bartlett v Firence, pa sta ugotovili, da njuni sobi nimata tistega lepega razgleda na reko Arno, kakor naj bi bilo dogovorjeno ob rezervaciji – tako je dandanes pomembno, da doživimo umetnost. Te pa ni mogoče doživljati virtualno. Zato je videti-gledati-poslušati del realnega sveta, ki se vedno znova rojeva in staplja v nove in nove trenutke novih doživetij, prek katerih stopamo v svet umetnosti neposredno, kot njeni partnerji in soustvarjalci.

Kaj je pravzaprav dobra plat lanskega posebnega leta?

Lahko smo bili vsak v svojih sobah, imeli svoje razglede in o njih premišljevali. Nekateri so o njih pisali, nekateri so jih slikali, nekateri so jih opevali – vsem pa je bilo skupno to, da so posvetili večino časa majhnim stvarem, ljudem okoli sebe in si ogledovali svoje misli. A to je povečalo stiske, depresije, samomore ter nasilje vseh vrst in oblik. Očitno je, da človek ni narejen za virtualni svet. Človek ne more namišljeno živeti, ne more digitalno ljubiti in se ne more medmrežno objemati. Vse to so nujne poteze, brez katerih smo kiborgi, androidi, umetni organizmi, roboti, ki se na koncu samo še vedejo tako, kakor bi bili ljudje. Toda android je tudi stroj, ki nosi moško obliko, ginoid pa je izraz za ženske robote. A o tem kdaj drugič.

Želimo vam dober razgled še naprej.


Dr. Mitja Reichenberg je priznan skladatelj, profesor, cineast in esejist, ki že desetletja budno opazuje dogajanje na področju glasbe in filma. Piše kolumno Soba z razgledom.

DELITE