ČEZ PRAZNIKE SPET BOM DOMA

Jurij Ban Hodohmet

Ena izmed zadev, ki so značilne za Vižmarje, poleg tega da je vsak drugi mizar, je tudi gobarjenje. Skorajda ni hiše v Vižmarjih, ki ne bi imela vsaj enega strastnega poznavalca in nabiralca teh gozdnih sadežev.

Tudi jaz in moja družba smo tako rekoč že od malega radi gledali za gobami. Kaj tudi ne bi, saj smo doma na vasi in gozdov, ki so oddaljeni le lučaj od naših hiš, je več kot dovolj. Imeli smo celo tekmovanje, nekakšno ligo, in tekmovali, kdo bo v sezoni nabral več gob. Verjetno ni treba posebej omenjati, da sem večkratni prvak te lige. V gobarski sezoni smo se vsako prosto minuto, sploh pa čez vikend, podali v gozd. Nekoč sva se s prijateljem Matjažem odpravila po gobe, kot običajno ob sobotah, ko je sezona. Načrt je bil, da začneva v Šentvidu in nadaljujeva po Šentviškem hribu v smeri Medvod in Golega brda. Z orientacijo načeloma nisva imela težav, pa tudi – saj greš samo naravnost. No, tako sva vsaj mislila.

V gozdu se človek hitro izgubi, sploh če greš prek hribčkov in grap. Po kaki uri hoje, ko bi že zdavnaj morala biti na Golem brdu – nekje v bližini gostilne Bormes –, sva ugotovila, da nama ta gozd nekako ni najbolj poznan in da sva malo »zalutala«. Ko je človek izgubljen, ga kaj hitro postane strah in želja po nabiranju gob je popolnoma usahnila. Kje za vraga sva zdaj? »Tjale čez morava,« je menil Matjaž in pokazal z roko. »Tamle sva narobe zavila.«

Prepričan, da prijatelj ve, kaj govori, in da torej sploh nisva izgubljena, sem spet dobil voljo za gobarjenje. Pa se je izkazalo, da Matjaž vendarle ni bil tako pameten, kot je bil samozavesten, in po dobri uri hoje sva ugotovila, da sva še bolj izgubljena kot prej. Zdaj pa je bila panika že kar velika. Kaj pa zdaj? »Ven iz hoste morava,« je pomodroval Matjaž. Zaradi lažje orientacije. Izkazalo pa se je, da je to lažje reči kot pa storiti, saj gozda ni in ni hotelo biti konec. »Nekje ga mora biti konec,« sem bil pameten. Sonce je bilo že visoko na nebu in presodil sem, da mora biti ura morda že okrog dvanajst. Čez kake dobre pol ure nama je vendarle uspelo priti iz gmajne. Takrat še ni bilo pametnih telefonov in GPS-ov, da bi se človek lahko orientiral. »Najbolje, da vprašava kakšnega domačina,« je sklenil prijatelj. In res srečava nekega pešca. Gledal naju je kot deveto čudo. »Kam bi pa rada prišla?« »Šentvid, Vižmarje …« Nasmejal se je. »Sta pa fajn falila. Na drugi strani Toškega čela sta.« »Kaj? Je to mogoče?« sva se čudila. O moj bog … to pa bo enega pešačenja. Kakih sedem kilometrov zagotovo. Ja, nič … pa sva šla.

Predlagal sem, da bi šla skozi gozd, saj je brez zveze, da hodiva s košarami in polno bojno opremo (škornji itd.) po cesti. »Ne, ne, to pa ne. Dovolj imam gob in gobarjenja za kar nekaj časa,« je pojamral prijatelj. Hm. Nemara ima prav, sem pomislil. In jo mahava takole počasi in žalostno proti Vižmarjam, pa začne prijatelj prepevati »Čez praznike spet bom doomaaa …«. Indeed. S tem tempom ravno nekje okrog božiča.


Jurij B. Hudohmet je glasbeni urednik, sobar, navijač Liverpoola, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu.

DELITE
Pomakni se na vrh