Ženska z zlatimi brazgotinami

Zadnjič pospravljam in najdem neko svojo staro fotografijo. Strgano, pozabljeno v neki škatli od čevljev. Ne spomnim se, kdaj sem jo strgala, prav tako ne vem, zakaj nisem koščkov takrat vrgla v smeti. Nepomembno. Gledam te koščke, sebe, raztreščeno na prafaktorje. Razmetano po mizi. Nesestavljeno. Kaj naj s tem? Kaj naj s sabo? Naj se vržem stran, tako polomljena, raztrgana, neuporabna?

Ma, ne morem. Ne še.

Koščke papirja položim na mizo, razmečem jih kot puzzle in se spomnim na kincugi, staro japonsko tradicijo, ki izvira tam nekje iz 16. stoletja, ko je šogun Jošimasa Ašikaga razbil svoj najljubši čajnik. Ker izgube svoje najljubše posode nikakor ni mogel sprejeti, je svojim obrtnikom ukazal, naj najdejo alternativo, ki bi bila praktična in prijetna na videz. Mojstri so na njegovo željo izpopolnili tehniko fiksiranja posode in tako vzpostavili plemenito umetnost kincugi, ki je na Japonskem še danes zelo cenjena.

A kincugi je za Japonce več kot le samo umetnost popravljanja polomljenih skodelic in krožnikov. Praksa kincugija je povezana z japonsko filozofijo vabi sabija, pogleda na svet, ki verjame v to, da se lepota skriva v nepopolnostih, v tistem, kar je krhko, minljivo, dotrajano in poškodovano. Japonska filozofija uči občudovanja tistega, kar ni popolno, kar je vsakdanje in krhko. Vabi sabi Japonce spodbuja, da poškodovane predmete popravijo, namesto da jih vržejo v smeti in jih nadomestijo z novimi.

Tehnika kincugi je sestavljena iz spajanja keramičnih drobcev z lakom in zlatim prahom. Namesto da bi prikrili nepopolnosti predmeta, jim mojstri kincugija dajo prednost in jih še bolj poudarijo. Razpoke, prekrite z barvilom, prepletajo posodo z zapleteno mrežo zlatih žil. »Rane« obarvajo z zlatom in naredijo poškodovan predmet drugačen in lepši kot prej.

Razbita skodelica ali strgana slika na primer tako postane metafora za človeški obstoj, ki ni osvobojen trpljenja, neuspeha in nenehnega nezadovoljstva. Čas in boleče izkušnje na človeku pustijo odtis, hkrati pa ustvarijo njegovo zgodbo, ga s tem naredijo lepšega in zanimivejšega.

Kincugi uči, da se ne smemo sramovati svojih ran in jih skrivati pred svetom. Treba jih je negovati in celiti, in ko smo ozdravljeni, moramo te zlate brazgotine nositi s ponosom kot pričevanje o svoji moči.

Človek, ki nikoli ni spoznal strahu, ne more biti celovit človek, kot tudi ne more biti cel tisti, ki ni spoznal globoke žalosti, velikega veselja ali prave ljubezni.


Katarina Keček je novinarka, voditeljica in avtorica romana
Umetnost zavijanja z očmi, ki vsak ponedeljek oriše svoj pogled na dogajanje v zadnjem tednu v rubriki Dnevnik ozdravljene pesimistke.

DELITE