OD VRAT DO VRAT

Ko pomislimo na besedo vrata, sploh ni nujno, da pomislimo nanje kot na tisti znani predel med prostori ali med notranjostjo in zunanjostjo, pa na podboje in vse, kar sodi zraven, ko odpiramo ali zapiramo nekaj pred ali za sabo. To sploh ni nujno.

Ko pomislimo na vrata, lahko pomislimo tudi na nekaj, čemur se v angleškem jeziku reče door. V množini pa The doors. Na to lahko pomislimo še posebej to poletje, saj je točno 3. julija letos minilo 50 let, odkar je umrl Jim Morrison, rojen kot James Douglas Morrison, znan tudi kot The Lizard King, Mr. Mojo Risin‘ in Dionysus. Star je bil le 27 let.

Naj se pripoved o tem razgledu po vratih začne nekoliko bolj pomaknjeno v preteklost. Najprej v leto 1793, nato v 1954 in šele nato v 1965 – da bomo lažje ocenili vse časovne točke, ki so pomembne za naše razumevanje tokratnega razgleda in za vrata.

Angleški pesnik, slikar, teolog, zbiratelj, graver, ilustrator, filozof, litograf, grafik, tiskar in mistik, imenovan William Blake (1757–1827) je med letoma 1790 in 1793 napisal knjigo z naslovom Poroka nebes in pekla (orig. The Marriage of Heaven and Hell). Najverjetneje je to ena njegovih najodmevnejših knjig, saj je vplivala na številne rodove vse tja do današnjih dni, kolikor je pač še pismenih in v književnost naravnanih zemljanov. Besedila iz te knjige so se navajala v vseh mogočih oblikah in ob vseh mogočih prilikah. Nekatera so postala popularna celo v rock glasbi, nekatera so doživela predelave v slike, celo v filme in ne nazadnje v nove knjige.

V njej je Blake zapisal misel, ki gre v nekoliko bolj prostem prevodu takole: če bi se vrata zaznave odprla/očistila, bi se človeku prikazala vsaka stvar natanko takšna, kakršna je: neskončna. Kajti človek se je zaprl, dokler ne vidi vseh stvari skozi ozke žlebove svoje jame (orig. If the doors of perception were cleansed every thing would appear to man as it is, Infinite. For man has closed himself up, till he sees all things thro’ narrow chinks of his cavern). To je začetek naše prve zgodbe z razgledom.

William Blake je s to mislijo povzročil pravo pravcato mistično revolucijo. Očiščevanje, samo idejo notranjega čistega zrenja, so povzele religije vsega sveta in prav vse prisegajo na nekakšno filtriranje uma, možnost neskaljenega mišljenja, trobijo o čistosti, budnosti in čuječnosti. Kar koli pač že vse to je. Hkrati pa se je razpaslo po svetu prav onesnaževanje duševnega zdravja, kakor bi imeli na pohodu srednjeveško ideologijo. Zanimivo.

William Blake je to svojo misel zapisal leta 1893, nato pa jo je leta 1954 nadvse uspešno povzel pesnik, romanopisec, filozof, scenarist, profesor in pisatelj znanstvene fantastike po imenu Aldous (Leonard) Huxley (1894–1963) v svoji knjigi z naslovom Vrata zaznave (orig. The Doors of Perceptions). V njej je precej podrobno opisal svojo psihedelično izkušnjo pod vplivom meskalina. Spominja se spoznanj, ki jih je doživel – od povsem estetskih, kakor jih je poimenoval, do neverjetnih vizij – in ob tem razmišlja o vseh možnih filozofskih in psiholoških posledicah teh in takšnih spoznanj. Knjiga je sprožila močne reakcije pri ocenjevanju psihedeličnih zdravil kot pospeševalcev mističnega uvida z velikimi potencialnimi koristmi za znanost, umetnost in religijo. Medtem ko so se mnogi zdeli prepričljivi, so drugi, med njimi pisatelj Thomas Mann, vedantski menih Swami Prabhavananda, filozof Martin Buber in učenjak Robert Charles Zaehner nasprotovali, da so učinki meskalina subjektivni in jih ne smemo mešati z objektivno (versko) mistiko. No ja – Huxley je sam vse življenje jemal psihedelike in razumevanje, ki ga je dobil z njimi, je pač vplivalo tudi na njegovo ustvarjalnost. Toda okoli leta 1964 je knjiga prišla v roke tudi mlademu ameriškemu pesniku, režiserju, kantavtorju, skladatelju in igralcu po imenu Jim Morrison.

Prebral jo je na mah. Ugotovil naj bi, da je knjiga prišla do njega pravzaprav v točno pravem času, ko je ustanavljal svojo glasbeno skupino. Nemudoma jo je imenoval Vrata (orig. The Doors) in z njo začel svojo enkratno glasbeno zgodovino. Skupina The Doors je nastala leta 1965.

Vsekakor gre za eno najbolj znanih rock skupin, njihovo glasbo pa označuje prav psihedelični rokovski zvok, prepoznaven od prvega do zadnjega tona. Res je, da sta bila redna spremljevalca vsega, kar so počeli, predvsem alkohol in droge, saj so bili včasih tako omamljeni od vseh teh substanc, da sploh niso bili sposobni niti nastopati niti snemati. Toda med njihovimi skladbami so nekatere v resnici postale popolna glasbena zgodovina (recimo The End, Light My Fire, L.A. Woman, Riders on the Storm, Hello, I Love You, The Unknown Soldier, People Are Strange …). Vseh njihovih izdanih albumov je natančno devet, kar velja za nekako mistično število v glasbi, kot npr. devet simfonij, ki jih je ustvaril Beethoven.

Spomin na Jima Morrisona naj bo prav v tem letu tisti, ki nam ponuja dober razgled v njegovo posebno glasbo – morda pa je prav, da si kdaj privoščimo tudi kar koli iz naveze Blake-Huxley-Morrison: poezijo-glasbo-knjigo.

Zato vam želimo nekaj dobrih razgledov tudi po tej zgodovini.


Dr. Mitja Reichenberg je priznan skladatelj, profesor, cineast in esejist, ki že desetletja budno opazuje dogajanje na področju glasbe in filma. Piše kolumno Soba z razgledom.

DELITE