EMEMES

Jurij Ban Hodohmet

Minuli konec tedna je potekal festival Melodije morja in sonca, ki je praznoval 40. obletnico. Če smo zelo natančni, je bila 43.

Ta festival je v slovensko glasbeno zakladnico prispeval kar nekaj uspešnic, če omenim le nekatere: Portorož 1905 (Bazar), Cela ulica nori (Kingston), Kar je res, je res (Faraoni). Nekatere skladbe so postale uspešnice, čeprav na festivalu niso zmagale, in tudi nasprotno – marsikatera zmagovalna skladba je bila hitro pozabljena.

Poglejmo malo v zakulisje: festival je ustanovil Berti Rodošek, mariborski glasbenik in skladatelj, ki je konec sedemdesetih igral v nekem piranskem hotelu in se mu je utrnila ideja, da bi bilo poleti dobro imeti kako prireditev. Leta 1978 je tako potekal 1. festival MMS, na katerem je zmagala Moni Kovačič s skladbo Nasmeh poletnih dni. Ideja festivala je bila, da naj bi se na njem prepevale lahkotnejše poletne pesmice z lahko zapomnljivo melodijo in preprostim besedilom. Skratka, za sprostitev. Prva leta so domačini – primorski glasbeniki – na festival gledali z neodobravanjem, celo sovraštvom, in se ga praviloma niso udeleževali. Tudi zato, ker so ga organizirali Štajerci. Po nekaj letih pa so festival prevzeli domači organizatorji in zadeva se je korenito spremenila – Primorci, po večini rokerji, so se začeli udeleževati festivala, in sicer s lahkotnimi pop skladbicami.

Med letoma 1982 in 1987 so tako serijsko zmagovali »domači« bendi: Prizma, Bazar, Faraoni, večinoma s skladbami tandema Danilo Kocjančič-Drago Mislej. Zato so glasbeniki iz drugih krajev Slovenije organizatorjem očitali, da je vse podkupljeno in prirejeno tako, da zmagajo domačini, torej Primorci. Nemalokrat je prišlo tudi do hude krvi in ob neki priložnosti je neki ljubljanski glasbenik primorskemu očital, da je vse dogovorjeno, ta pa mu je nato zabrusil, naj si Ljubljančani organizirajo svoj festival – v Šiški. Imena teh dveh petelinov ne bomo izdali, so pa znana uredništvu.

Iz časovne distance je jasno, da ni šlo za nikakršno podkupovanje, ampak sta bila Kocjančič in Mef pač dva glasbena genija, ki sta stresala uspešnice iz rokava kot nekoč Lennon in McCartney. Njune skladbe so še danes, po petintridesetih letih popularne.

Zadnji res kvaliteten festival, ki ga v nekaterih letih ni bilo, bodisi zaradi pomanjkanja denarja ali kakih drugih razlogov, je bil vsaj po mojem spominu leta 1993, ko so skoraj vse skladbe s festivala postale uspešnice. Tu jih ne bom našteval, da ne tratim prostora, poleg tega pa imate, dragi bralci, vsi dostop do medmrežja in lahko sami preverite, za katere skladbe je šlo.

Potem so festival za nekaj časa spet prevzeli »Štajerci«, konkretno Stojan Auer in njegova mašinerija. Takrat je kvaliteta festivala padla pod vsak nivo, saj je Auer v želji, da bi festival populariziral, dovolil, da so se na festival uvrstile skladbe, kakršnih bi se danes sramoval celo Radio Veseljak. Dvakrat zapored je zmagal Domen Kumer z obskurnima komadoma (eden od teh je bil celo plagiat neke srbske uspešnice). Spet se je dvigoval prah, saj se je ob to spotaknila Rebeka Dremelj in Kumra plagiata tudi javno obtožila. Veliko veselja (in naklade) za rumene medije. Kasneje sta, da bi pomirila duhove, posnela skupno skladbo, v kateri razlagata, da sta kot pes in mačka. Višek abotnosti pa je bila udeležba in zmaga tako imenovane turbofolk zasedbe Atomik Harmonik.

Festival je dosegel svoje dno. Od skladb, ki so jih pisali veliki mojstri (Mojmir Sepe) in tekstov, ki so jih pisale velike mojstrice (Elza Budau) do te podalpske »kmečke« katastrofe. Auer in ekipa so se potem na srečo umaknili, umetniški direktor festivala pa je za nekaj let postal Slavko Ivančić, pevec zasedb Bazar in Faraoni, ki je na festivalu s tema zasedbama zmagal večkrat, nazadnje pa tudi kot solist. Raven se je dvignila, vendar stare slave ni več. Razlogov je več, nekateri so mnenja, da je festivalski format preživet, vendar se ne morem strinjati – poglejte samo festival San Remo, ki je še vedno glasbeni dogodek leta v Italiji, ali recimo Pesem Evrovizije, ki ga spremljajo milijoni ljudi po vsem svetu, celo v ZDA.

Kaj bi pripomoglo k ponovni popularizaciji festivala, težko rečem, bi pa rekel morda tole – pustite zraven mlade ljudi. Pustite zraven še kak drug slog muzike – zakaj vztrajate pri popu? Na San Remu so zmagali rokerji Måneskin s precej divjo, rokersko skladbo. Pustite zraven izvajalce, kot so Matter ali Senidah. Muzika živi – in od nekdaj je – od mladih ljudi, ne od starih prdcev, kot sem jaz in meni podobni, ki so z glavami v osemdesetih in še vedno poslušajo Duran Duran in Rolling Stonese. In dokler bodo takšni ljudje v komisijah za izbor festivalskih pesmi in dokler bodo takšni ljudje v strokovnih komisijah, bo tako, kot je. Letošnja zmagovalka MMS-a je sicer všečna skladba, grem pa stavit, da ne bo hit.


Jurij B. Hudohmet je glasbeni urednik, sobar, navijač Liverpoola, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu.

DELITE
Pomakni se na vrh