INTERVJU: Marijana Brecelj je ponosna na hčerko Ano Vipotnik

Izjemna igralka Marijana Brecelj prihaja iz umetniške družina, tudi njen pokojni mož je bil izvrsten grafični oblikovalec, tako da ne preseneča, da sta tudi njeni hčerki našli poklic v kulturi. Starejša hči Ana Vipotnik je tako izvrstna pevka skupine Fake Orchestra, njena mama pa je očitno njena največja oboževalka.

»Izjemno rada jo gledam in poslušam. Obožujem petje in škoda je, da ne znam peti,« pravi Marijana, čeprav Ana pravi, da to, da ne bi znala peti, sploh ne drži: »Česar se mama loti, se tudi nauči. Je zelo vztrajna in pridno dela, glas pa ima tudi močan.«

Kje lahko druga drugi najbolj pomagata z nasveti?

Ana: Z mamo skupaj pogledava kakšne posnetke koncertov, da potem pokomentira, kako se ji zdi, česa je premalo in česa preveč. Jaz si ogledam in pokomentiram njene vloge.  Vedno si stojimo bo strani.

Ste jo spraševali tudi za ljubezenske nasvete?

Ana: To pa ne.

Marijana: To pa res nikoli. (smeh) Tukaj jima puščam čisto avtonomijo.

Kako gledate na enakopraven in prijateljski odnos med mamami in hčerkami?

Marijana: Hčerka ima prijateljice drugje, jaz pa sem njena mama. To smo že zdavnaj razčistile.

Česa, kar ste podedovali po svoji mami, ste najbolj veseli?

Ana: Tega, da nisem zamerljiva. Poskušam se držati njenega rekla, da se prepiraš samo s člani svojega gospodinjstva.

Marijana: Jaz imam to hierarhijo zelo dodelano. To pride z leti, kaj je zelo pomembno, kaj pač manj.

Ana: Mama ima neverjetno čustveno inteligenco. Z leti je odlično izpeljala toliko različnih situacij, v katerih bi se mnogi drugi že poklali …

Kdaj vas mama najbolj razjezi?

Ana: Živčna postanem, kadar mi razlaga vse svoje načrte, saj dobim občutek, da bi si jih morala zapisovati, ker jih je toliko. (smeh)

Zakaj ste vi najbolj veseli, da je Ana vaša hči?

Marijana: To pa je vprašanje! Ana se je tako dobro naredila sama, kar me zelo veseli. Nikoli je nisem usmerjala, kakšna naj bo in kaj naj dela, naučila pa sem jo osnovnega bontona. Vesela sem, da je zrasla v tako osebo, z vso prtljago. Enako velja za drugo hčer, Lizo. Ne vem, s kakšno pravico bi človek zahteval, da bi bili njegovi otroci boljši od njega. Ko sta odraščali, sem se živo spominjala svojega odraščanja, vseh svojih napak, zato ne morem zahtevati od svojih otrok kaj več. Najlažje je dajati nasvete.

Ali ste se morali kdaj ustavljati, da niste dajali nasvetov?

Marijana: Seveda. Tudi govorila sem jima marsikaj, a to nima smisla. Kot je v Krstu pri Savici Bogomila rekla Črtomiru: »Šel naj vsak sam bi skoz življenja zmede.«

Ana: To je res modrost, saj si vsak starš želi, da bi zaščitil svoje otroke, zato jih bombardira z nasveti. Pri nas tega ni bilo, vendar nam ni bilo hudega.

Marijana: Ana je bolj potrpežljiva s svojima otrokoma. Jaz sem včasih tudi povzdignila glas. Ana jima prigovarja in razlaga, kako si je šel zajček umit zobke – jaz bi bila že glasnejša. Sem bolj temperamentna.

DELITE