VRNITEV, SANJE IN MATRICA

Razgledi in razlogi za razglede so različni. Naj bo tokratni razgled obrnjen nekoliko v idejo vračanja, kar je v današnjem času precej priljubljeno. Govorimo (tudi) o filmih, ki se nenehno vrtijo in obračajo, nekateri celo resnično vračajo na filmska platna iste in enake teme, razvlečene zgodbe iz zgodovine, ki smo jih že davno predelali in poslali v enciklopedije. Ampak to ni dovolj – vedno se še najdejo razlogi, da se potegne iz naftalina ta ali oni star scenarij in se po poti remake analogije ustvari nekakšen nov hibrid, ki naj bi bil boljši od prejšnjega, starega izvirnika.

Takšna vračanja so vedno neproduktivna, namenjena zgolj in samo reprodukciji nekih razlogov, zakaj naj bi bilo to dobro. In najdejo se seveda – razlogi, jasno. Če bi hoteli izpostaviti heideggerjanski vidik branja Nietzscheja kot branje večnega vračanja istega v pomembnem premišljevanju ontološke diference, potem bi morali razumeti filme, ki vrtijo že videno kot interpretacijski simptom družbe, nezmožne dojeti resnice filmskega diskurza, ki se vedno znova, prav skozi svoje nenehno reproduciranje, vrača v pozicijo imaginarija sveta. In ta svet, čeprav filmski, postaja z vsako svojo ponovitvijo, reinterpretacijo in reanimacijo bolj in bolj stvaren, resničen in oprijemljiv. Dokler ne postane zamenjava za realno in se ne postavi na tisto mesto, kjer se v filmu Matrica (1999) vprašamo: katera tableta je prava? Ali sanjamo filmske iluzije? Razglejmo se po Matrici.

Morda je na tej točki pomembno nekaj, kar izreče Morpheus (Laurence Fishbourne) v prvem delu prvega filma, ko ga Neo (aka Thomas A. Anderson, Keanu Reeves) sprašuje o tem, kaj je matrica. Odgovori mu: ​A se ti je že kdaj zgodilo, Neo, da si nekaj sanjal in si bil prepričan, da se to zares dogaja? Kaj, če se ne bi mogel prebuditi iz teh sanj, Neo? Kako bi ločil sanje od resničnosti?Nadaljujmo s tem. Bomo videli, zakaj.

Kaj so sanje? Kolikor vemo, sanjamo vsi sesalci. Gre za namišljeno, ponotranjeno doživetje zvoka, slik, podob in vseh drugih občutkov med spanjem, kar se zgodi v zadnji, torej v peti fazi spanja, imenovani tudi REM (Rapid Eye Movement). V filmu Matrica, precej na začetku, Neo zaspi. In verjetno sanja. Pravzaprav ne vemo zagotovo, ali sanja, toda razvoj dogodkov nas vodi v to smer premišljevanja. Ob tem njegovem spanju/sanjanju se vzpostavi tudi izjemno pomemben odnos do snovi, ki bi jo lahko imeli za sanje, pa tudi za pravljico. Govor je namreč o tem, da mora Neo slediti belemu zajcu. Gre torej za napotek, nasvet, naj to stori. Beli zajec je na samem začetku knjige pisatelja Lewisa Carrolla (v prvem poglavju) oblečen v telovnik in mrmra: »Ojoj, ojoj! Prepozen bom!« Alice mu sledi v zajčjo luknjo in nato v Čudežno deželo. Ampak, kakor vemo – tudi Alica sanja. In Neo bo, ko se bo odločil za pravo tableto (modro ali rdečo) spoznal, kako globoka je zajčja luknja, kakor to pove Morpheus. Gledamo film o sanjanju?

Celotno prebujanje je za Nea pomembno. In za razumevanje nadaljevanja. V prvem delu (preden stopi v matrico) vidimo, da je zaspal ob iskanju informacij na internetu, saj je na računalniškem zaslonu, ki nam ga kamera pokaže, vidna beseda Iskanje (orig. Searching), Neo pa spi. Torej gre za iskanje koga?

Nenadoma se na črnem zaslonu z zelenimi črkami zapiše »Zbudi se, Neo …« (orig. »Wake up, Neo …«). Neo se zdrami, pogleda proti ekranu in se dvigne. Sledi zapis na zaslonu »Matrica te ima …« (orig. The Matrix has you …). Neo je začuden in kar ne more verjeti svojim očem. Poskuša ugasniti računalnik, ponastaviti sistem, pa mu ne uspe. Sledi nov napis na zaslonu, kakor bi se sistem sam poganjal. Piše: »Sledi belemu zajcu« (orig. Follow the white rabbit). In temu sledi znak, indikator, nekakšen simptom prehoda, bujenja, indic ali dokaz realnosti – nov napis »Tok tok, Neo« (orig. Knock, knock, Neo), takoj za tem slišimo zvok tolčenja po vratih. Točno dvakrat, kakor je napovedal zapis. Računalniški zaslon je znova črn, brez napisa, videti je kakor velika črna luknja v vesolju. In Neo je buden. Ali pa ne. Morda sanja v sanjah.

Torej – Neo odpre vrata, zunaj je nekaj mladih, v ospredju sta fant Choi in dekle. »Dve uri zamujate …« jim reče. »Vem,« reče Choi, »to je njena krivda.« In pogleda dekle ob sebi. Se še spomnimo belega zajca iz Aličine knjige in njegove opombe, kako bo prepozen?

Po izročitvi denarja stopi Neo nazaj v sobo, vzame knjigo (k tej knjigi se bomo povrnili v naslednjem zapisu Sobe z razgledom), ki je očitno za krinko in v kateri ima skrite materiale z nelegalnimi vsebinami oz. programi, poišče in vzame mini disk ter ga izroči čakajočemu Choiu pred vrati. Po kratkem razgovoru Neu predlaga, naj gre z njimi na zabavo. Neo se obotavlja, toda pogled na ramo dekleta in zvočni poudarek razkrijeta: tam je tetovaža Belega zajca! Neo se odloči, da gre z njimi, saj naj bi sledil belemu zajcu, kakor je bilo rečeno. S tem pa film dobi še dodatno dimenzijo pravljičnosti, mi pa se izgubimo v matrični realnosti in naslednji sobi.

In vam do naslednjič želimo kopico dobrih, morda dopustniških razgledov.


Dr. Mitja Reichenberg je priznan skladatelj, profesor, cineast in esejist, ki že desetletja budno opazuje dogajanje na področju glasbe in filma. Piše kolumno Soba z razgledom.

DELITE