Gospa in mačke

Priletim na brzino v štacuno. Samo en rogljiček rabim, pa cigarete, prijateljici me čakata na kavi, hitim, kot vedno. Štacuna majhna, nikakršna v primerjavi z našim Sparom, čas se je v njej ustavil tam nekje leta ’84, poleti, pred klimarevolucijo. Na policah nekaj robe, ne preveč, police so bolj prazne kot ne, za pultom, kjer je tudi blagajna, samo ena starejša trgovka, ki se v uniformi bledo rumene barve, kot slabo pečen krof, premika kot v počasnem posnetku. Pred mano stoji en zašvican Čeh, pred njim pa starejša gospa, oblečena v črne hlače, teniske in debelo volneno jopo, kot bi bili ravno na Jahorini, ob božiču. Okoli vratu ima zavezano črno ruto, izza nje ji uhajajo sivi lasje.

Čeh pred mano se prestopa v oranžnih kroksicah, z roko se nervozno praska pod belo sprano kanotjerco. Gledam ga v zatilje, fino ga je sonce skurilo, pomislim.

Trgovka s počasnim korakom zlaga kruh na polico in vleče gajbo s solato na pult. Potem zavzdihne, otrese roke nekam v zrak, kot bi bile mokre, in se nasmehne gospe z ruto, očitno se poznata.

»E, bog, mila moja, ća čemo danas, šjora, isto ka uvik, a?«

»A, jes, isto … ka uvik,« zakraka gospa v črni ruti, iz žepa zvleče zmečkano plastično vrečko, jo položi na pult in jo z rokama polika, počasi in natančno.

»E, i ako ti je ostalo nešto kru’a od jučer …«

»A, jee, jees … ostalo je, smestila sam traga, baš za tebe.« 

Trgovka se nagne, vzame polovico kruha izpod pulta in jo vtakne v polikano plastično vrečo. Potem, spet počasi, kot bi se bremzala v gibanju, vzame neko salamo iz hladilne omare. Položi jo na rezalnico, počasi nareže.

Ena, dve, tri, štiri, pet … tu se rezanje konča, štejem kose. Verjetno jih vsi v trgovini štejemo. Postajam nervozna.

»Oćeš da ti dam i parinezera malo?« vpraša trgovka, gospa v ruti pa: »Može, i daj mi malo ove pileće, jučer sam je bila uzela, ma predivna je.« 

»Ovaj ovdi?« pokaže trgovka na drugi valj stlačenega mesa.

»E, taj, da.« 

In spet trgovka ponovi počasen ples z rezalnico: »Kolko češ ove?«

»Ma, daj mi … šta ja znam, daj mi jedno pet feta.« 

Ena, dve, tri, štiri, pet kosov salame.

Tako, kot v nekem svojem plesu, naredita še dva kroga okoli salam in salamoreznice. Vsakič po pet kosov salame. V počasnem posnetku. Mater, kaj je tole, kakšna sekta petih rezin salame?!

Čeh pred mano (mogoče pa sploh ni Čeh?) se nervozno čoha po kratko postriženih laseh, na pordečeli koži se mu lesketajo kapljice znoja. V oko mi nekaj kapne. Pismo, kaj je to, je to moje ali od tega Čeha? Lahko korono fašem s švicem???

Čutim, kako mi postaja vedno bolj vroče. Klima v trgovini je glih za en k, vročina raste, kot bi kdo gretje vžgal na polno.

Ozrem se za sabo, vrsta za mano se vije že do vrat. Kava se mi bo ohladila, pomislim in že hočem biti malo glasna, pa se ustavim. Tudi če se derem, ne bo nič hitreje.

Uporabim svoje skrivno orožje, dobro, da ga imam vedno s sabo, ujjayi dih, vdihnem parkrat globoko, štejem 4-2-4-2 in se v sebi sprijaznim z mrzlo kavo.

Trgovka in gospa z ruto sta še vedno v svojem počasnem dobro znanem dialogu, čas je zamrznil, uigrana koreografija rezanja salam in dolga vrsta za mano me spomni na neki davno pozabljen ritual, ko sem prav tako čakala v vrsti, z vrečko v roki. Brez nervoze.

Po nekaj krogih rezanja salam trgovka spet vpraša: »Jel to sve? Triba ti li još nešto?«

»E …« začne tetka in se ogleduje po policah. Počasi obrača ovito glavo, malo na desno, pa v levo, malo se ustavi … ne … spet gre na desno. V trgovini je globoka tišina. Vsi čakamo.

»Daj mi pola litre mlika i te salame … To je sve. I daj mi to, znaš kako, ka uvik, u sitno.« 

»Ka uvik, a?«

»Ee, ka uvik.« 

»Može,« reče trgovka in vzame veliki nož. Potem vzame še vse salame, ki jih je prej natančno narezala in jih zloži v stolpec. What?

In potem s tistim nožem vse tiste šnite nareže na drobno. Kot bi rezala čebulo. Po dolgem, pa še počez, da je narezane salamaste trakce spremenila v narezane kockice. Neskončno počasi reže salame, kot bi padla v neko nirvano, v neko točko niča in je čisto sama na svetu.

Čeh dvigne roko in reče nekam v prazno: »Ekskjuzmi …«

Trgovka ga samo ošine s pogledom: »Samo malo, vidiš, da radim,« in seklja dalje tiste salaminčke.

Za mano je že vsaj deset ljudi. Vsi stojimo mirno, nihče nič ne reče. Kaj je to, spet kaka skrita kamera, pomislim? Ozrem se po trgovini, ne najdem nobenih očitnih zrkel Big brotherja. Vsa sem potna, teče mi tudi po hrbtu, zrak v trgovini je težak in moker. I’m stuck. Noben rogljiček ni vreden tega trpljenja, pomislim in že hočem oditi, ko se spomnim na cigarete. Jebi ga. Jutranja kava brez cigarete je kot večerno nebo brez zvezd.

»Jel to sve, mila?« vpraša trgovka, dvigne roko nad blagajno in jo pogleda.

»A, je, ne triba mi ništa drugo.«

»Trideset i dvije kune.«

Gospa v ruti seže v žep ob strani, pa seže še v žep od jope, potegne ven peščico drobiža in ga strese na pult.

In ko že pomislim, zdaj bo vsega hitro konec, začne tetka šteti tiste svoje kovančke. Zlaga jih na kupček in zraven šteje na glas. »Jedan, dva, šest i pol, deset …«

Mati mila. Nehala bom kaditi, častna. Če je to kazen za moje skušnjave in slabosti …

Tetka šteje kovance, iz sopare nad mano kaplja voda, pogledam za sabo. Valda bo kdo kaj siknil. Vrsta za mano stoji mirno, niti kančka živčnosti ne čutim v njih. Vsi so zagledani v neke svoje točke, v neke druge dimenzije časa, ki jih s tretjim očesom in solarno čakro povezujejo z Univerzumom, Bogom, dnevno sobo, hladnim kriglom piva in Triglavskim narodnim parkom. Gospa v ruti še vedno šteje kovančke … »Dvadeset i tri … 30 i pol …«

Med njenim napol glasnim štetjem je v trgovini taka tišina, da bi jo lahko rezali s salamoreznico. Končno se je vse konča s »fala lipa I ajd bok, vidimo se sutra«, zdaj že zaripli Čeh hlastno zagrabi za rob pulta in sikne proti trgovki: »Siks bananas.«

Upam samo, pomislim, da tudi ta ne bo zahteval, da mu jih nareže. Ko se končno zmenita, da on noče normalnih banan, ampak nekakšne kifeljce, ki jih je včeraj tu kupila njegova žena in se jim samo reče banane, sem že na robu, da se stalim kot kocka ledu, vržena na vročo plato štedilnika. A vseeno mi usoda ni namenila tako milega konca. Čeh konča, z olajšanjem se zrine mimo mene, jaz imam pa že pripravljen drobiž za moj jutranji survivor kit.

Iz trgovine končno krenem proti kafiču, kjer me čaka zdaj že mrzla kava, in po nekaj metrih zagledam tisto gospo s salamami, kako kleči na tleh, pri klopi. Ruto si je snela z glave, sivi lasje ji trepetajo na soncu, debele jope ni več, odložila jo je na kup nekih cap pri klopi. Na sebi ima rdečo majico s kratkimi rokavi, na kateri piše Paris. Kleči zraven klopi, na tla položi plastično vrečko, iz nje potegne zavitek z narezanimi salamami in ga razpre. S prstoma prime nekaj koščkov salame in si jih položi v usta. Zguban in bel obraz sive gospe se v trenutku omehča, iz njega sevata čisto zadovoljstvo in sreča. Mene sploh ne opazi. Ne opazi ničesar okoli sebe. Zaprtih oči kleči na tleh in z užitkom melje tiste koščke salame.

In potem pridejo mačke.

Izpod avtov, iz grmovja, izza vogalov …  od tako rekoč vsepovsod na dan prilezejo mačke. Črne, lepe, pisane, bele, velike, stare, oguljene, majhne, suhe, mlade … mačke vseh vrst. Ko zagledajo gospo na kolenih, pritečejo k njej, mijavkajo na ves glas, se drgnejo ob njeno telo, ena celo spleza nanjo in ji vzame košček salame iz roke. Ona se jih ne brani, samo nasmehne se še bolj na široko, z rokami gre čez vsa ta krzna okoli nje in nekaj nežno mrmra. Mačke predejo in se smukajo okoli nje. Kot bi imele neko svojo posebno koreografijo.

Prav sem imela. Kava je bila mrzla. A mi je bilo vseeno.


Katarina Keček je novinarka, voditeljica in avtorica romana
Umetnost zavijanja z očmi, ki vsak ponedeljek oriše svoj pogled na dogajanje v zadnjem tednu v rubriki Dnevnik ozdravljene pesimistke.

DELITE
Pomakni se na vrh