Skrivnostna pisateljica navdušuje z žgečkljivimi deli

Ste že slišali za romana krOg in Igra zaupanja? No, vsekakor poiščite knjigi, če imate radi malo bolj žgečkljivo branje. Za psevdonimom A. B. Krooss se skriva Slovenka, ki pravi, da je tako anonimna pri pisanju svobodnejša. Pisati je začela za stavo: z možem je stavila, da bo napisala uspešnico – in stavo dobila! O sebi sicer pravi, da ni pisateljica, ampak pripovedovalka zgodb. Prvi roman je erotičen in govori o vrhunskih nogometaših in angleški odvetnici, dogaja pa se v Španiji in Angliji, Braziliji, na Maldivih in v hiši Franko v Sloveniji; Igra zaupanja se dogaja pretežno v Sloveniji, o knjigi BliZu, ki jo zdaj končuje, pa pravi, da bo še zanimivejša, tako da bodo številni ljubitelji njenega dela zagotovo navdušeni.

Ste od malega želeli pisati?

Kje pa! Nikoli nisem pisala. Niti spisov nisem marala v šoli. Sem pa rada brala. Cele nahrbtnike knjig sem v mladih letih s kolesom tovorila iz knjižnice. Starejša sem knjige kupovala in imam res ogromno knjižnico: zgodovinske knjige, vojne romane, romance, ljubezenske romane, kriminalke, duhovne knjige, ne maram pa žalostnih življenjskih zgodb, polnih trpljenja …

Kako to, da ste se potem lotili romana?

Prvi roman sem napisala, ker sem stavila z možem, da bom napisala uspešnico. Haha, knjigo sem res napisala, potem pa sem jo imela več let v omari, ker nisem vedela, kaj naj z njo. No, lahko bi bila uspešnica, če bi bila podprta, vsaj z reklamo. Je velikopotezen, res drzen roman in … No, naslednji je drugačen, veliko boljši, še drznejši. Tretja knjiga, ki jo zdaj končujem, je še hujša. Noro dobra bo. Ja, v vseh treh raziskujem odnose. Moški, ženska, moški, moški … Nič perverznega, odkrito, neposredno, brez sprenevedanja in zavijanja v celofan. Videti je kot lahkotno branje, ki ga ne moreš spustiti iz rok.

Ste se za psevdonim odločili, ker so vaše knjige tudi žgečkljive?

Za psevdonim sem se odločila, ker se počutim svobodnejšo in ja, tudi zato, ker so moje knjige žgečkljive. Pa ne bi rekla žgečkljive, ampak neposredne. Ničesar ne sodim, samo opišem odnose, razvoj odnosov.

Kako ste začeli pisati?

Vzela sem prenosnik, sedla in si rekla: »No, pa začnimo.« In zgodba je »padla ven«. Tako nekako in tako preprosto je pri meni pisanje. Nobenega vnaprejšnjega načrta nimam. Nobenih iztočnic. Raziskujem odnose v ljubezni. Vedno izhajam iz ljubezni in širim meje dojemanja še sprejemljivega …

Pravite, da bi moral pripovedovalec zgodb povedati tisto, o čemer se navadno ne govori. Kaj to pomeni?

Ugotovila sem, da ne znam pisati »običajnih« zgodb. Vedno najdem nekaj neobičajnega, in to izpeljem v zgodbo. V Igri zaupanja pripovedujem o ljubezni med žensko, materjo in precej mlajšim moškim. Potem se pojavi otrokov oče, in zgodbo zapeljem v precej nenavadne tirnice. Pravijo, da je edino takšna v Sloveniji, če ne celo na svetu … Ne vem.

Bi rekli, da imamo pri nas še vedno tabuje, čeprav vsepovsod gledamo goloto, streljanje …?

V Sloveniji je ogromno tabujev in notranje privzgojene revščine in bolečine. Premalo samozavesti. Preveč ega. Za žensko, ki ve, kaj hoče, radi rečemo, da se ne podreja. Da moraš biti konflikten in uveljavljati svojo voljo, tudi če rušiš vse pred seboj. Težko sprejemamo prijaznost, ker iščemo vzrok zanjo, in ta vzrok ne more biti dober. Jaz imam pri pisanju zgodb popolnoma drugačen fokus, nobenih laži, nobenih spletk, nobenih sprenevedanj in nobene negotovosti. Raziskujem odnose in zgodba ves čas raste. Pri obeh romanih se na koncu vprašaš – WTF? Kaj za vraga?! A je to dobro? Zakaj pa ne?

Prvi roman Krog se dogaja na številnih krajih. Ste vse obiskali tudi vi sami? Ali torej radi potujete?

Ja, rada potujem. Ogromno sem prepotovala. Skoraj vse kraje iz krOga sem obiskala, iz Igre zaupanja pa prav vse.

DELITE
Pomakni se na vrh