O KNJIGI IZ MATRICE

Mitja Reichenberg

V prejšnjem zapisu o Matrici smo vas prikrajšali za razgled na knjigo, ki jo Neo pomenljivo potegne s police in v kateri ima nelegalne programe. Knjiga je, kakor vidimo tudi v filmu, delo, ki ga je leta 1981 napisal francoski sociolog in filozof, kulturni teoretik, pa tudi fotograf Jean Baudrillard (1929–2007). Delu je naslov Simulaker in simulacija in je pomemben za idejo razgleda, ki mu tokrat sledimo.

Ko je torej Baudrillard v osemdesetih letih razvijal svoje delo, je od ekonomske teorije prešel k posredovanju in množičnemu komuniciranju. Čeprav je ohranil zanimanje za Saussurjevo semiotiko in logiko simbolne izmenjave (pod vplivom antropologa Marcela Maussa), je svojo pozornost usmeril na delo Marshalla McLuhana in razvijal ideje o tem, kako naravo družbenih odnosov določajo oblike komunikacije, ki družbo zaposlujejo. S tem je napredoval tako po formalni semiologiji Saussurja kot tudi Rolanda Barthesa, da bi preučil posledice zgodovinsko razumljene različice strukturne semiologije.

Po Korneliju Kvasu Baudrillard zavrača strukturalistično načelo enakovrednosti različnih oblik jezikovne organizacije, binarno načelo, ki vsebuje nasprotovanja, kot so npr. resnično-lažno/neresnično, središče-okolica. Zanika kakršno koli možnost (mimetičnega) podvajanja resničnosti; resničnost, posredovana z jezikom, postane zanj igra znakov. V njegovem teoretičnem sistemu izginejo vse razlike med resničnim in izmišljenim, med kopijo in izvirnikom. Tako je samo simulacija, trdi Baudrillard, trenutna stopnja simulakra: vse je sestavljeno iz referenc brez referenc, kar je hiperrealnost. Trdi tudi, da je to del zgodovinskega napredka.

V renesansi je bil prevladujoči simulaker v obliki ponaredka, kjer se zdi, da ljudje ali predmeti pomenijo resnično referenco, ki pa zdaj ne obstaja več (na primer kraljevska družba, plemenitost, svetost itd.). Z industrijsko revolucijo prevladujoči simulaker postane izdelek, ki ga lahko razmnožujemo v neskončni proizvodnji na tekočem traku. V sedanjih časih je prevladujoči simulaker model, ki že po svoji naravi pomeni neskončno ponovljivost in je že sam reproduciran.

Kar pod črto pomeni, da matrica simulira svoj obstoj, to pa pomeni, da demonstrira svojo lastno delovanje kot konfiguracijo določenega modela, ki obstaja samo tako dolgo, dokler obstaja njena/njegova simulirana različica. Nikakor pa to še ne pomeni, da bo prenehala obstajati, saj je bistvo simulakra prav v tem, da temelji na odsotnosti nečesa, kar ni simptom, temveč sámo dejstvo simuliranja – kar pa ni pretvarjanje oz. sprenevedanje o nečem. Baudrillard odgovarja in k temu dodaja: pretvarjati se pomeni hliniti, da nimamo tega, kar imamo. Simulirati pa je hliniti, da imamo to, česar nimamo. To je pomembna razlika.

Prvo se navezuje na prisotnost, drugo na odsotnost. Vendar je stvar zapletenejša, saj simulirati ne pomeni hliniti, kakor pravi Baudrillard. Kar pomeni, da se moramo obrniti par excellence na matrico, da ugotovimo, v čem je njena moč repeticije in podvajanja, čeprav bi lahko bilo prav to na prvi pogled paradoksalno in bi pomenilo hkrati hoteti in ne hoteti novo (boljšo) matrico in s tem novo realnost, ki pa bi bila ponovno simulirana in repetitorna, vendar bi za nas pomenila novo pozicijo možnosti, sistema in reda. In bi si lahko oddahnili. A res?

V duhu oblikovanja nove realnosti, ki je sami matrici temeljno načelo, se mora podrediti tudi njeno načelo simuliranja. Tako mora obstajati prav zaradi svoje dvojnosti (ali trojnosti) in postati simulaker tega, kar (kot matrična osnova) pomeni, torej svoje lastno pozicioniranje v navidezni resničnosti kot edini možni resničnosti, s katero pa imamo, kakor pojasni Morpheus Neu, težave. Prav zaradi tega, ker je ideja naše realnosti, ki jo štejemo za resnično, že simulaker, je že konstrukt tega, kar lahko tipamo, vidimo, slišimo, okušamo in vonjamo.

Iz tega miselnega materiala naredimo tisto, kar je konstrukt našega matričnega modela: razumevanje sveta. Lahko bi celo rekli, da je naš socialni konstrukt tisti, ki ustvari celotno realnost, vendar na svoj popolnoma specifičen način. Mogoče to niti ni tako novo. Naši možgani to počno že zelo dolgo.

Razgledovanje po konstruktih, ki jih naš um proizvaja, je lahko tudi sila zabavno. Še posebej tedaj, ko se želimo ukvarjati z najrazličnejšimi slušnimi, tipalnimi, vidnimi ali kombiniranimi iluzijami, ko se stvari postavijo tako na glavo, da se nam zazdi, da vidimo, slišimo, tipamo, okušamo nekaj, kar pravzaprav sploh ne obstaja. Ta vesela znanost nas vedno preseneča, naš um pa tudi iluzije sprejme tako rekoč benevolentno – lahko bi celo rekli, da nam s tem polepša življenje. Morda pa je to njegov namen. Iluzija trenutka in časa je ena lepših, v katere verjamemo in jo vsak dan s pridom izkoriščamo. A ne?

Naj vam ob tem zaželimo dobre razglede do naslednjič.


Dr. Mitja Reichenberg je priznan skladatelj, profesor, cineast in esejist, ki že desetletja budno opazuje dogajanje na področju glasbe in filma. Piše kolumno Soba z razgledom.

DELITE
Pomakni se na vrh