Pred tremi leti se je poslovil Oliver Dragojević

Na današnji dan, 29. julija 2018, se je za vedno poslovil Oliver Dragojević. Legendarni glasbenik je bil izjemno priljubljen ne samo v svoji domovini, ampak tudi pri nas, saj se je z uspešnicami Galeb i ja, Cesarica, Ko sam ja da ti sudim, Šta to bješe ljubav, Šta učinila si ti, Nadalina … že davno zapisal med največje.

Oliver se je rodil 7. decembra 1947 v zelo revni družini. Staršem so se najprej rodile tri hčerke, a so vse kmalu umrle, nato sin Aljoša in kot peti otrok še Oliver, ki je dobil ime po Oliverju Twistu – mami se je zdelo primerno, pač glede na njihovo revščino. »Ko so me kot majhnega spraševali, kaj bom, ko odrastem, sem odgovarjal: ‘Mesar!’« se je spominjal Oliver, ki ga je v otroških letih očaralo, da so pri mesarjevi družini vsak dan imeli na mizi meso, pri njih pa je bil bolj redka specialiteta. Njegova žena Vesna je pripovedovala, da sta še osem let po poroki, že z vsemi tremi otroki, živela v eni sobi trisobnega stanovanja, v katerem so se stiskali še Oliverjeva starša in bratova družina. Pa že to je bilo večje stanovanje od prvega, za katero sta kredit vzela tudi Oliver in ona. Pozneje sta sicer živela v Splitu v navadni večstanovanjski stavbi – nič kaj zvezdniško, kajne. Oliver je še največ zapravljal za ribiško opremo, le nekje v srednjih letih, ko si je omislil uhan v ušesu, usnjeno jakno in športni dvosed, je žena spoznala, da ima očitno krizo. A ga je hitro minila: »Vprašala sem, kje bomo sedeli jaz in trije sinovi … In potem si je kmalu kupil terensko vozilo.« Sicer pa zadnja leta Dragojevića sploh nista imela avta – njega so na koncerte vozili kolegi glasbeniki, njo pa po opravkih sinovi.

Oliver niti na pogled ni deloval zvezdniško. Na starih fotografijah je skladatelj Zdenko Runjić, ki mu je napisal uspešnice, kot so Skalinada, Oprosti mi pape, Galeb i ja in druge, videti kot največji frajer, Oliver pa se zdi bolj kot njegov asistent. A drobni dolgolasi tip z ogromnimi očali je dokaz, da oboževalke znajo prepoznati še kaj drugega kot tisto, kar je očitno na prvi pogled.

Čeprav si ni sam pisal pesmi, je prepoznal najboljše od avtorjev, ki so mu ponujali svoja dela. Med hrvaškimi glasbeniki ni takega, ki si za pesem ni želel, da bi jo zapel on, saj je bilo jasno, da bo potem uspešnica. Tako je prepoznal talent pri takrat 16-letnem Grašu, uvidel kakovost Gibonnija, ko je še kot metalec prinesel dve skladbi Runjiću za Splitski festival, ne nazadnje tudi ni dvomil o kakovosti pesmi Galeb i ja, ki je ob premieri na omenjenem festivalu (seveda veliko prej, že leta 1975) pristala šele na 8. mestu, kar je bilo za domačina seveda prej poraz kot uspeh. Ampak v nasprotju s tistim dalmatinskim melosom, ki takoj učinkuje, je Oliver izbiral pesmi, ki trajajo. Ki govorijo. Nekoč mi je rekel, da ima za to, ali je pesem dobra ali ne, na rokah senzorje. Če so se mu namreč dlačice ob skladbi dvignile, je vedel, da je naletel na pravo stvar.

Nekdaj so se ljudje o življenju učili iz Biblije. Danes imamo znanost, pa tudi pop duhovnost. Toda življenjske resnice najbolj milozvočno prihajajo iz Oliverjevih pesmi. Galeb i ja je alegorija o duši, to so verzi o večnem boju med življenjem na zemlji in nebeški svobodi, o kateri sanjamo. Oprosti mi pape je pesem za vse, ki se pustijo zavesti govoricam; ki cenijo družino, čeprav morda tega niso vedno prepoznali. Vjeruj u ljubav je pesem, ki si jo moramo zavrteti vsakič, ko se nas loti malodušje. Ko sam ja da ti sudim bi morali z odprtimi ušesi poslušati vsakič, ko se nam zdi, da lahko pametujemo drugim …

Oliver Dragojević je svoja pronicljiva opažanja zavil v humor, potem pa je bilo od sogovornika odvisno, ali jih je slišal ali pač ne. Vedno je priskočil na pomoč, celo med bombardiranjem Dubrovnika je šel na obisk k ženinim sorodnikom, medtem ko so celo moški takrat bežali, da bi si rešili glavo. Pomagal je z znanjem, z duetom, da je začetnik takoj dobil več medijske pozornosti, rad je ljudi zabaval, nahranil s svojimi izvrstnimi ribami, ni pa zaradi svojega statusa nikomur solil pameti. Niti pritoževal se ni čez glasbeno sceno, tako kot se večina njegovih kolegov. Njemu je bilo prav vse, vse je sprejel, čeprav se je vsemu, povezanemu z medijsko pozornostjo, v resnici najraje izognil. Ko je skladba Žuto lišće ljubavi postala velika uspešnica, je tekstopiscu povsem resno dejal, da bi mu bilo ljubše, da je ne bi posnel – ker se mu potem ne bi bilo treba ukvarjati z vsem, kar pride z veliko slavo. Pa čeprav nikoli ni zavrnil ljudi, ki so se želeli slikati z njim, tako da je bilo zdaj na družbenih omrežjih videti, kot da sploh ni nikogar, ki ne bi imel vsaj ene fotografije s tem mojstrom.

Z glasbo se je ukvarjal, ker poleg ribolova in nogometa drugega tako in tako ni znal. Tako kot njegova idola Stevie Wonder in Ray Charles je tudi sam glasbo čutil in živel. Če kdo, bi Oliver lahko tudi iz telefonskega imenika naredil uspešnico, ampak v resnici je izbiral pesmi, ki sploh niso tako preproste, kot se zdijo v njegovi interpretaciji. Kajti pri njem je bilo vse vedno videti preprosto. Nikoli ni tarnal, da mu je kaj težko, zanikal ni le truda pri ribolovu, ko mi je pred enim od najinih intervjujev na telefonu ponosno kazal fotografijo s 100-kilogramskim tunom, ki ga je sam ujel.

Leta 1989 sta šla z ženo Vesno na počitnice na Havaje. Odločil se je, da se bo umaknil od vsega in si res dobro odpočil. Prvi dan je še zdržal brezdelen na plaži. Zvečer sta šla do lokala, kjer je igral izvrsten lokalni bend. Oliver je takoj začel z nogo udarjati po ritmu, vendar je tudi drugi dan še zdržal v vlogi poslušalca. Že tretjega dne pa se je skupini na odru pridružil in nato dva tedna z njimi vsak večer igral – kot da bi bil stalni član zasedbe! »Velika sreča je, da je Oliver zvezda, sicer bi vsak večer igral zastonj,« je takrat rekla Vesna, ki se je navadila na to, da je za Oliverja glasba na prvem mestu. Tako je vedno najprej zavrnil televizijska gostovanja – tudi za silvestrski program. Ko pa mu je kateri od kolegov rekel, da bo na odru orkester ali kakšna druga kombinacija zanimivih glasbenikov, je vedno navdušen privolil. Pa kaj potem, če bo snemala televizija – zanj je bilo pomembno videti, kam ga bo na nastopu odnesla glasba, kakšni zvoki bodo še nastali …

Ob 50-letnici njegovega glasbenega delovanja so napovedovali velik koncert, pravi spektakel, toda bolezen je bila neusmiljena. A ob slovesu je vsekakor dobil spektakel, ki si ga je zaslužil. Iz Splita ga je pospremilo na tisoče ladjic, njegovo glasbo je bilo slišati od Triglava do Ohrida. Tako kot ob Titovi smrti se je celotna regija združila ob žalovanju za človekom, ki je bil v vseh pogledih največji. Na srečo je njegovo delo večno.

DELITE