ZA VOGALOM STOJI MLEKOMAT

Sem član tiste generacije, ki v teh letih (lani/letos/prihodnje leto) praznuje petdeset let obstoja. Generacija X, skratka. Posledično sem pogosto vabljen na praznovanja različnih 50-letnic. Praznovanje petdesetega rojstnega dne je v Sloveniji nekaj posebnega, ima celo posebno poimenovanje – abraham –, čeprav nimam pojma, kaj ima Abraham s tem zveze, pa če sem čisto iskren, tudi ne vem, kdo za vraga naj bi bil. Vem samo, da ima sedem sinov, če je verjeti otroški pesmici. Neki biblijski lik, I guess.

In ko si povabljen na praznovanje abrahama, to ni hec. Se je treba primerno obleči, pa tudi darilo mora biti nekaj imenitnega. Roko na srce, odkar so Feničani izumili denar, to ni več taka težava. Daš 100–150 evrov in čao. Kdo se bo še z darili ukvarjal! Tudi za obdarovanca se mi zdi, da bi najraje videl denar. Spomnim se, da sem, ko sem praznoval 40. obletnico rojstva, že kar na vabila zapisal, da se odrekam darilom in naj mi raje dajo nekaj keša. Priznam, pred dobrimi desetimi leti je bilo to dokaj revolucionarno dejanje, ki ga niso vsi sprejeli z odobravanjem.

Neko soboto sredi letošnjega julija sva se tako z ženo odpravila na praznovanje abrahama. Jaz bi se oblekel vremenu primerno, pač majica, kratke hlače in japonke, pa je žena vztrajala, da se moram lepo obleči. Skratka, ene lepe kavbojke, olstarke in srajca z dolgimi rokavi. Še dobro, da se je malce ohladilo, da mi ni bilo preveč vroče. Na omenjeni prireditvi naj bi tudi nastopal – na željo hčerke naše tokratne slavljenke, ker da je njeni mami tako zelo všeč »un tvoj komad«. Problem je, ker sem po petindvajsetih letih že pozabil besedilo pa tudi nastopati nisem več vajen. Pa sem si rekel, dobro, nekaj bom spil za pogum (ne preveč), ravno toliko, da mi ne bo nerodno iti na oder. V resnici precej rad nastopam, in ko ga imam malo pod kapo, mi je težko izpuliti mikrofon iz rok, čeprav nisem ravno neki pevec. Ampak alko dela svoje, pa tudi očitno neka notranja skrita želja. Seveda sem se še pred nastopom tudi polil po tisti lepi srajci, ki mi jo je tako skrbno izbrala žena. Kaj pa zdaj? No, na srečo sem imel s seboj še rezervno majico, in na koncu sem bil kar v njej, srajco pa sem brezbrižno zalučal na zadnji sedež avtomobila.

Drugi dan me je žena prosila, če bi odpeljal steklenice v smeti (ob hiši namreč nimamo zabojnika za steklo), in sem seveda šel. Ker pa sem štorast, od nekdaj sem bil, sem se spet polil – ena od steklenic še ni bila popolnoma prazna, vino v njej pa je v tej vročini že kis postalo. Roke so mi smrdele po kislem. S čim naj se zdaj obrišem? In zagledam tisto nesrečno srajco na zadnjem sedežu. Skomignem z rameni. Kaj pa hočem? Pa sem se obrisal z njo. Glede na to, da je žena mnenja, da gre za mojo najboljšo srajco, jo precej slabo tretiram, kaj pravite?

Zvečer je zmanjkalo še mleka. Mleko pa mora biti, kako bomo sicer zjutraj pili kavo? »Na mlekomat pojdi,« je predlagala soproga. Ja, že, samo bi rabil kakšno steklenico ali kaj podobnega. Po dolgotrajnem iskanju sem našel v kleti petlitrsko prazno plastenko. No, vsaj mislil sem, da je petlitrska. Odpravil sem se do mlekomata, vanj zmetal denarja za pet litrov mleka, nastavil plastenko in pustil, da teče. Vmes je po naključju mimo prišel znanec, pa sva se malo zaklepetala, nato je znanec rekel: »Pazi, mleko teče mimo.« Izkazalo se je, da moj »augenmas« ni ravno najboljši in da plastenka ni bila petlitrska, ampak kake štiriinpollitrska. Dobrega pol litra mleka je steklo mimo, po plastenki in po tleh. A sem že omenil, da sem štorast? In kaj za vraga naj zdaj? S čim naj zdaj obrišem plastenko in vso svinjarijo, ki sem jo povzročil? Pogledam proti avtu in spet zagledam srajco. Jebiga zdaj … kamor je šel bik … Pa vzamem spet svojo najboljšo srajco, prepojeno s pivom in vinskim kisom, in z njo obrišem še polito mleko.

Je bil pač tak, srajcam nenaklonjen konec tedna. Upam, da mi bo uspelo spraviti ven vse madeže, sicer se lahko zgodi, da bodo gospa nenaklonjeni meni.


Jurij B. Hudohmet je glasbeni urednik, sobar, navijač Liverpoola, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu.

DELITE