Včasih se mi zdi, da nisem dovolj pogumna. Potem pa se spomnim …

Potem pa se spomnim, kako sem z 18 leti ostala na cesti, brez staršev, dokumentov, denarja, doma, varnosti … Izbrisana. Strah me je bilo za umret, priznam, vendar takrat nisem dovolila, da me strah ohromi, ustavi, zamrzne. Tudi danes se ne oziram veliko nanj.

Pogumna sem. Nisem se zatekla v alkohol, v pomirjevala, v težke droge, nisem se prodala … Nisem se slepila. Nisem se obnašala, kot da težav ni. Spoznala sem, da se vse začne v glavi in da lahko sama sebi največ pomagam, če se imam rada.

Močnejša sem od vetra, ki se dneve in dneve trudi prelomiti mlad oreh za mojo hišo.

Gledam ga in si mislim, podobna sva si.

Na zunaj tako krhka, človek bi rekel, da naju zlahka prelomiš na pol, ampak korenina je močna in vsaka vena, vsaka žila, ki sva jo iz sebe spustila v zemljo, šteje. Hranim se zdravo, obkrožam se z dobrimi ljudmi, veter mi nič ne more.

Poljubljam svoje pametno čelo.

Tolikokrat pomislim … kaj bi se zgodilo takrat, če bi obupala, dvignila roke, se zvrnila v posteljo, brez apetita, nemočna, prestrašena, obupana, pred soočenjem z resnico?

Kaj bi se zgodilo, če ne bi bila dovolj pogumna, da bi pogledala vase?

Morda res nisem roža na travniku, definitivno nisem razigran metulj, pikapolonica, popek rože, vesela ženska … Sem pa pogumna, to pa ja.

In pismo rosno, da je konec koncev pogum najpomembnejši.

Pred denarjem. Hišo, dopustom, luksuzom življenja, avtomobilom … vse pride in gre.

Pogum pa ostaja edini in najpomembnejši korak v našem življenju.

Ko rečem pogum, ne mislim ravno na viteza v oklepu, ki nikoli ne pade, ki je nedotakljiv, neranljiv, brez brazgotin …

Ne, najpogumnejša sem bila, ko sem bila najbolj ranljiva. Najpogumnejša sem bila, ko me je bilo najbolj strah. Najpogumnejša sem bila, ko me je vse bolelo in me je lomilo. Najpogumnejša sem bila, ko sem imela najmanj. Najpogumnejša sem bila, ko je iz mene kapljala nevidna kri.

Ker če takrat ne bi bila pogumna, potem vam tega ne bi danes pisala.

Ne bi vstajala znova in znova, ne bi stala pred strahom in se spopadala z njim, ne bi ustavljala krvi, ne bi se naučila, da lahko živim tudi, ko ta po malem pušča.

Pogum je soočenje s sabo in z resnico. Pogum ni lagati sebi in drugim.

Vem, o čem govorim, ker sem tudi psihologe in psihiatre spraševala o tem.

Samo pogumni delajo na sebi, so rekli, drugi bežijo od sebe.

Če rečem, da sem z nekaterimi odločitvami zajebala, okej, prav vsi zajebemo kdaj pa kdaj, ampak pogumni ljudje to popravijo in zelo redko ponavljajo napake.

Pred leti sem iz jeze raztrgala svojo majico, ki sem jo sicer imela zelo rada. Na koščke. Marsikdo pomisli, joj, kako je to čudno. Pa kaj.

Nikomur nisem zlomila vrat in ne oken, nisem pljuvala po homoseksualcih, nisem psa obesila na vejo, nisem udarila otroka … Svoj bes sem usmerila na svojo majico. Legitimno.

Opuščam vse, milo rečeno, v kar sem v preteklosti vlagala.

Ugotovila sem, da kadar sem za vse in vsakogar čutila, da je moj, v resnici nikoli ni bil.

Ljudje nočejo ali ne znajo biti iskreni. A brez iskrenosti ne moreš biti pogumen.

In brez poguma ostaneš točno tam, kjer si, ne glede na to, da se tebi zdi, da se ves čas premikaš.

Vsakdo lahko zasluži denar, biti iskren in pogumen – tega pa ne more vsakdo.

Vsakdo ima lahko na družbenih omrežjih srečno življenje, ampak biti iskren in pogumen – tega pa ne more vsakdo. In morda res nimam neke varne, dobro plačane službe in odličnih avtomobilov in super stanovanja na odlični lokaciji in morda nimam niti polovice tega, kar sem si želela, ampak k vragu vse, sem pa zato pogumna.

In ne, ne tolažim se s tem pogumom.

Pogum je samo nevidna zlata medalja okoli tega mojega drobnega vratu, za zasluge, zaradi katerih včasih, ko življenje od mene hoče, da znova pokleknem, verjamem, da sem zmagovalka zase, za svoje življenje.


Katarina Keček je novinarka, voditeljica in avtorica romana
Umetnost zavijanja z očmi, ki vsak ponedeljek oriše svoj pogled na dogajanje v zadnjem tednu v rubriki Dnevnik ozdravljene pesimistke.

DELITE
Pomakni se na vrh