Leilani

Naj vam povem zgodbo o Leilani, tistile psički tamle, ki se pred menoj smeje na fotografiji. Nič posebnega ni, takih ste slišali že mnogo. A všeč mi je misel: Vsak skrbnik psov misli, da je njegov pes najboljši. In nobeden se ne moti. In zato je tu Leilani.

Na svet je prišla v srbskem mestu Srbobran, in dokler ni bila breja, je imela dom. Potem pa so jo skupaj z mladički vrgli na cesto. Vsakič, ko so se odprla vrata hiše, kjer je živela, je stekla proti njim, upajoč, da bo smela naprej. A so ji jih vedno pred nosom zaprli. Spomin na to ji je dolgo ostal. Ko je prišla k nam, je vsakič, ko sva se vrnili s sprehoda, obstala na dnu stopnic pred vhodnimi vrati, in ni hotela naprej. Vrata doma so ji zaprta, je očitno mislila. Kar dva meseca sem jo morala vsak dan dvigniti in odnesti čez prah. Zdaj, no, zdaj pa kar steče proti vratom. In vedno se potrudim, da gre noter pred mano, da ve, da so ji vrata res odprta.

Leilani je dolgo časa živela na ulicah Srbobrana. Mladički, ki jim je nosila mrtve golobe, so pomrli. In nato jo je končno rešila dobra duša Ljiljana, ki ima doma že cel kup rešenih psov in muck. Vseeno se je našel dom tudi za Leilani. Ljiljano večkrat obišče dobra duša iz Slovenije po imenu Zdenka. In prav njej sem februarja 2019 zaupala, da počasi začenjam razmišljati o novem psu. Moj prejšnji kuža Ronaldo je šel na oni svet 27. junija 2018. Ravno v tistem času so se mi dogajale grde stvari in zaradi negotove, ovinkaste poti, polne ovir, o novem kužku nisem razmišljala. Bilo bi neodgovorno, da ga dobim, ko nisem niti vedela, kakšna prihodnost me čaka. Nikoli, ampak res nikoli pa nisem rekla, da po Ronaldu ne bom več imela psa. Trapasti se mi zdijo tisti izgovori, češ, tako mi je bilo hudo, ko je naš kuža umrl, da ne bomo imeli več nobenega. Lepo vas prosim, če sem preživela jaz, jokica po horoskopu, boste preživeli vsi. Še hujši izgovor pa je zame tisti, da ljudje ne morejo biti ob svoji živali, ko jo evtanazirajo. Svojega živalskega prijatelja boste raje pustili umreti med tujci? Kako sebično. Bila sem že pri kar nekaj evtanazijah, vsakič je grozno, a to narediš zaradi živali, o svojih čustvenih ranah pa razmišljaš pozneje.

Tistega februarja skratka, ko sem Zdenki povedala, da razmišljam o novem kužku, je Zdenka vzkliknila: Jaz imam eno! Odvrnila sem ji: Prav, samo da se z mucki razume (imamo namreč dve), drugo mi ni pomembno. In poslala mi je prvo fotografijo nasmejane Leilani – takrat ji je bilo ime še Kokica, ljubkovalno od Coco (Chanel), kot ji je dala ime Ljiljana. In prišla je še druga fotografija: Kokica z mucki.

Čez dva dni smo se oglasili pri Zdenki in dogovor je bil sklenjen. Zdenka se je povezala z Ljiljano in stekle so vse priprave, vsi potrebni testi in papirji, da bo Zdenka čez tri mesece Kokico pripeljala v Slovenijo.

Vmes je padla odločitev, da ji bo ime Leilani – havajsko ime za nebeškega otroka ali nebeški cvet. Gledala sem vse sezone serije Havaji 5-0 in havajski jezik se mi zdi izjemno melodičen, poln samoglasnikov, samo sem ter tja vrinjen kakšen soglasnik.

Junija 2019 je Leilani končno prišla. Predaja je potekala pred Rutarjem. Moja šestletna nečakinja se še zdaj vsakič spomni: A, tukaj smo pa Leilani dobili, pravi. Nečakinja in Leilani sta namreč najboljši prijateljici. Ko je Leilani prišla v stanovanje, se je malo razgledala: Aha, tu je kavč, aha, tu postelja. A ja, mucke imaš, okej, ni problema. Povodca ni bila vajena, a ga je takoj usvojila. Tako kot vse drugo. Že prvo noč je spala na postelji skupaj z mano in mačkami. Leilani je pač res en tak zenovski pes: rada se vozi z avtom, poseda na kavici, rada spi. Kamor koli jo postavite, ji je dobro, samo da je v družbi ljudi, ki jo imajo radi. In kako je ne bi imeli. Včasih se pošalim, da ima tri mame: Ljiljano, Zdenko in mene.

Tri mame, ki vedo, da so črni psi neopaženi, na ulici in v zavetiščih, še posebno če so starejši. A kakšna krivica se jim zaradi tega godi. Leilani, ta moj nebeški cvet, je dokaz, kako krasni so, če jim damo priložnost. Tudi Ronaldo, ki je bil črno-bel, se tam za mavrico zagotovo strinja!


Irena Pirman dela v novinarstvu od leta 1990. Je vaditeljica joge in borka za pravice živali. Že nekaj let z veseljem sodeluje v ljubljanskih Dnevnih centrih aktivnosti starejših. 

DELITE