Ko lipa zelenela je

Včasih smo nekoliko robati do svoje glasbene zgodovine. Pravzaprav bolj mačehovski, recimo, vsekakor pa precej neprijazni. V glasbi je to sicer že skoraj folklora, da se avtorji napevov, songov, pesmi ali skladb ne omenjajo, dejansko pa se jih tudi sploh ne pozna. Tako je v navadi že kar priljubljena besedna lajna, da je slovensko himno napisal Prešeren, melodijo pa … eee … žblj.

Razglejmo se tokrat 150 let v preteklost – in ugotovili bomo, da je tedaj umrl slovenski skladatelj, pesnik, politik, dramatik in časnikar po imenu Miroslav Vilhar. Natančneje: rodil se je 7. septembra 1818 v Planini pri Rakeku, umrl pa 6. avgusta leta 1871 v gradu Kalec. Ob rob temu velja povedati, da je bil prav na pobudo Miroslava Vilharja tam (v gradu Kalec) 9. maja 1869 množični tabor za Zedinjeno Slovenijo, leta 1941 pa je v njem potekal sestanek aktivistov organizacije TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka), revolucionarne organizacije slovenskih in hrvaških domoljubov, nacionalistov in predvsem protifašistov, ki je delovala na slovenskem in hrvaškem etničnem ozemlju, po Rapalski pogodbi (12. novembra 1920) priključenem Italiji. Še beseda o Zedinjeni Sloveniji: gre za politični program Slovencev iz davnega leta 1848, ko so namesto razdrobljenosti na različne dežele (Koroška, Primorska, Štajerska, Kranjska) zahtevali skupno kraljevino Slovenijo v okviru avstrijskega cesarstva, ob tem pa še enakopravnost slovenskega jezika v javnosti. Vroči časi, bi rekli. In Vilhar je bil del te zgodovine.

A Vilhar ni bil od nekdaj Vilhar. Najprej je bil v krstno knjigo vpisan kot Friedrich Karl Willicher, šele pozneje je ime in priimek poslovenil. V Gradcu in na Dunaju je študiral pravo, leta 1843 pa se je vrnil domov, se poročil z Jožefo Dejak in imel z njo kar devet otrok; med njimi je bil tudi Fran Serafin Vilhar (imenovan tudi Kalski), kar znan in dober slovenski skladatelj, pianist, orglar in zborovodja, ki pa je večino svojega ustvarjalnega življenja deloval na Hrvaškem.

Miroslav Vilhar se je po vrnitvi domov začel načrtno učiti slovenskega jezika in postal prava zvezda v bližnji in daljni okolici. Pisal in prevajal je marsikaj, tudi kakšne veseloigre in podobne reči, saj so ​slovenske čitalnice potrebovale preproste in zabavne igre in jih je zato zalagal z lastnimi igrami in prevodi. V letu 1863 je začel izdajati prvi slovenski politični list Naprej.

K sebi je povabil Frana Levstika; ta je bil nato urednik in dejanski vodja lista Naprej, Vilhar pa je bil izdajatelj in formalni urednik. Kmalu si je Naprej pri avstrijskih oblasteh prislužil črno piko zaradi dveh politično manj korektnih člankov: Misli o sedanjih narodnih mejah (napisal ga je Maks Pleteršnik z Levstikovo pomočjo) ter Levstikov Kaj se nekaterim zdi ravnopravnost. To je bil tudi razlog za prenehanje izdajanja časopisa, za nameček pa je bil še Vilhar obsojen na šest tednov ječe na Žabjaku. S tem ni bilo heca.

Zagotovo pa je zanimivo, če se razgledamo po njegovem glasbeno-pesniškem opusu. Številne njegove pesmi in napeve se danes šteje za »narodne«, čeprav so daleč od tega. Pesniške zbirke, zborovski nastopi in podobni veseli dogodki v svoje napovednike in programe zapisujejo, da gre za ljudske pesmi – čeprav so, to je treba poudariti, umetne, a ponarodele. To se pač zgodi, če narod nekatere napeve vzame za svoje, pa jih prepeva po dolgem in počez. Po eni strani je to tudi dobro.

Vilharjeve skladbe, pesmi, ki jim mnogi poznate, so tudi takšne, za katere bi stavili, da so zagotovo narodno blago. Ena takšnih je na primer Lipa zelenela je (v priredbi Davorina Jenka), večna pesem radostnih in manj radostnih trenutkov, vsekakor pa ena prvih pesmi slovenske pomladi izpred tridesetih let, prav zaradi razumevanje lipe kot simbola slovenstva. Misel, ko spremljamo lipo prek letnih časov, je v resnici metafora človekovega življenja in upanje na neumrljivost, na ponovno pomlad in cvetenje. V času njenega nastanka je imel Vilhar v mislih prerod naroda, pesem pa je zazvenela tudi v času misli na osvoboditev Ljubljane izpod italijanske okupacije v drugi svetovni vojni. Druga takšna pesem je Na jezeru (Po jezeru bliz’ Triglava …), za katero se je izgubila vsakršna sled o Miroslavu Vilharju – pa vendar je edino on njen avtor.

Za zabavo lahko naštejemo še kakšne, da se bo videlo (in vedelo), kaj je Miroslav Vilhar dejansko zapisal v slovensko narodno zakladnico: ​Pri luni (Mila, mila lunica …), Žalost (Ko tičica sem pevala …), Slovo (Draga Minka, bodi zdrava …), Ipava (Ipavska dolina, lepota sveta …), Nezvesti (Ti si djala, Minka zala …), Napitnica (Pijmo ga, pijmo …), Zagorska (Bom šel na planince …), Srcu (Srce drago, kaj žaluješ, kaj zdihuješ dan na dan …), Slavjanom (Bratje, to mi dovolite, da se smem Slovenca zvati …), Slovenka (Kaj maram, da nimam srebra, ne zlata …), Na goro (Ne goro, na goro, na strme vrhe …) in Planinarica (Rožic ne bom trgala, da bi vence spletala …). Zveni znano, a ne?

Naj bo tako misel na razglede napevov Miroslava Vilharja prisotna v tem letošnjem avgustu, da se spomnimo in pomislimo tudi na skladatelje, ki niso pisali velikih simfonij in koncertov, a so postali veliki prav zaradi svojega opusa, ki ga je narod vzel za svojega.


Dr. Mitja Reichenberg je priznan skladatelj, profesor, cineast in esejist, ki že desetletja budno opazuje dogajanje na področju glasbe in filma. Piše kolumno Soba z razgledom.

DELITE
Pomakni se na vrh