Vsega so krive hlače

Zadnji dve leti namenoma nosim krilo. Vedno. Tudi doma, če se le da. Zakaj? Ker sem ženska in želim biti ženstvena. Tako sem se odločila, kar čez noč. Recimo temu, da eksperimentiram s sabo. Ne rečem, da mi hlače ne pašejo ali da niso praktične. So, seveda so. Niso pa ženstvene.

Leta in leta sem nosila hlače, kavbojke, pajkice, skoraj ves čas, tako kot večina žensk okoli mene. Ne večina, skoraj vse jih nosijo, poleti in pozimi. Kaj sem opazila pri sebi? Da postajam nekako čedalje trša, groba kot smirkov papir, da imam hitre in sunkovite gibe, da čedalje hitreje hodim, da mi je vseeno, kako stojim, sedim, da grdo gledam, da imam zoprno faco … V glavnem, opazila sem, da se vse bolj obnašam in govorim kot moški. Pa tega sploh nisem hotela, to je vame prišlo nehote in neopazno.

Ampak meni je fajn, da sem ženska. Res, in tega ne želim skrivati. Ne vem, zakaj bi to žensko energijo, ki v meni kipi, zapirala v moški kalup. Zato sem obtožila hlače, da so vsega krive.

Niti ene ženske ne poznam, razen sebe in nun, ki bi bile vedno in samo v krilih.

Pred dvema letoma sem, ko sem bila nekaj mesecev v Indiji, opazila nekaj zelo nenavadnega. Skoraj vse ženske, ki sem jih srečala, 99,99 % vseh, so nosile obleke oziroma sarije. Ne glede na to, ali so bile stare, mlade, bogate, revne, lepe ali grde po naravi. Te zadnje, roko na srce, sploh ne obstajajo, to je samo moška izmišljotina. Ob vseh svojih opravilih, službah, otrocih, delu na polju, stalni vročini in še marsičem so vse te ženske nosile svoje lepe, pisane obleke. Tudi ko so pometale ceste, zlagale opeke, ženske tam namreč delajo tudi na gradbiščih, nosile so ogromna bremena na hrbtu ali glavi, prenašale vodo in otroke – vedno so bile oblečene v barvita krila, kot frfotajoči metulji, od katerih nisem mogla umakniti pogleda.

Res je, da se tudi v to indijsko kulturo zajedata praktičnost in uniformiranost zahodnega sveta, na ulicah je čedalje več deklet v hlačah, tet v trenirkah in pajkicah. Ampak večina še vedno vztraja pri tem, da kljub težkemu življenju, kljub neizprosnemu boju za vsakdanji kruh, kljub negotovosti jutrišnjega dne ostanejo ženske. Da ohranijo to milino, nežnost, lepoto, da pokažejo svojo ljubezen, mehkobo, lahkotnost in živahnost v barvah in krilih s pisanimi vzorci. Ker so tudi te lastnosti enako močne, kot so odločnost, hitrost, fizična moč ali pa racionalnost, s čimer se kitijo moški.

V preteklosti smo bili ljudje bolj povezani s silami narave, danes smo pač povezani s silami tehnologije, in takrat so bile stvari, kar se tiče spolov, dosti bolj preproste. Ljudje smo bolj verjeli v naravo, intuicijo, notranje občutke … in tudi bolj smo zaupali energijam, ki jih ustvarja naše telo in jih soustvarja narava.

Vsem je bilo takrat jasno, da se ženske od moških ne razlikujemo samo po fizični zgradbi. Ljudje imamo zaradi različnega spola tudi drugačno energijo. Za moške je vedno veljalo prepričanje, da črpajo energijo iz vesolja, ženske pa jo srkamo iz matere Zemlje. Včasih so verjeli, da ima žensko krilo skoraj sakralni pomen, ženska je s svojim krilom zbirala in zadrževala neizčrpno žensko energijo, ki jo je črpala iz tal. Takrat so verjeli v to, da je krilo pravi ženski nakit. Tudi oblika takratnega krila je bila takšna, da je oblikovala razširitev navzdol, proti tlom, in tako tvorila nekakšen geometrijski stožec. Takšen model krila ni nastal kar sam od sebe.

Naši predniki so verjeli, da stožčasta oblika krila ženski pomaga, da lažje vpija energijo in moč iz Zemlje. Tako bo ženska, v to so verjeli, postala bolj plodna in tudi materialno bogata. Če tovrstno verovanje primerjam s težavami neplodnosti, ki jih ima v sodobnem svetu skoraj vsaka tretja ženska, bi lahko rekla, da nekaj že mora držati pri tem verovanju.

Mnogi bodo rekli, da sem konservativna, pa da ženske nosimo hlače zato, ker so bolj praktične. Ne vem, naše babice, prababice so vse delale v krilih, pa se niso nič pritoževale. Ko izstopiš iz svoje cone udobja, takrat se začne pravo življenje.

Ko se naslednjič usedete nekam na kavo, poglejte okoli sebe, koliko deklet in žensk okoli vas je v krilih in koliko jih nosi hlače. Presenečeni boste. Potem opazujte ene in druge in primerjajte njihovo vedenje, nasmeh, način in kako se premikajo. Ne štejte, koliko žensk še nosi visoke pete. Zelo zelo malo. Pač niso praktične.

Morda je to samo privid zdolgočasene okolice, zaradi česar ženske ne najdemo zadovoljstva, da bi na dan privlekle svojo pokopano in pozabljeno feminilnost. Jaz se v krilu počutim močnejšo kot v hlačah.


Katarina Keček je novinarka, voditeljica in avtorica romana
Umetnost zavijanja z očmi, ki vsak ponedeljek oriše svoj pogled na dogajanje v zadnjem tednu v rubriki Dnevnik ozdravljene pesimistke.

DELITE