Bo fantek ostal brez roke?

Irena Pirman

Nedavno je moja ljuba prijateljica na Facebooku objavila zapis, kako sta njeni sorodnici celo večnost čakali na urgenci. Med komentarji so bili tako taki, ki so dodali svoje grozljive zgodbe o podobnem neskončnem čakanju, kot taki, ki so obsojali ljudi, ker da na urgenco hodijo za brezvezne stvari, recimo, če imajo klopa.

Vsi nismo zdravniki, zato preprosto ne moremo vedeti, kaj je za nas nevarno in kaj ne. Recimo klopi – mar ne povzročajo borelije in meningitisa? Mar ni logično, da greš po strokovno pomoč, če se tega bojiš? Moji sosedi je pred leti umrl (ja, umrl, ne poginil) kuža zaradi zapletov, ki so bile izvorno povezane z ugrizom klopa. Ko sem takoj potem izpulila klopa moji tedanji psički Arči in nisem bila prepričana, ali mi je to uspelo v celoti, sem bila v slabe pol ure pri veterinarju. Klopa mi je uspelo v celoti odstraniti (sva preverili z lupo), ampak veterinarka se je vseeno naklonjeno muzala, da sem na vrat na nos prihitela k njej. Zato nas, prosim, ne obsojajte, če zaradi sebe, najdražjih ali svojih živali pač poiščemo ustrezno pomoč. In ne, z urgenco še nisem končala.

Moj pokojni sosed je imel Parkinsonovo bolezen. Ko se mu je stanje poslabšalo, so ga odpeljali na urgenco. Njegov postavni 20-letni vnuk je jokal od nemoči, ker kljub moledovanju ni mogel najti niti ene odeje, da bi pokril dedka, ki ga je po večurnem čakanju strašno zeblo. Osebje, kolikor ga je bilo, mu je samo odvračalo: Ja, saj prinesemo. In še ena zgodba z očesne klinike, kjer naj bi mojo babico operirali zaradi sive mrene. Vsemu osebju sem povedala, da je dementna in naj vendar pazijo nanjo, ko sem jo morala pustiti pred operacijsko dvorano. Čez nekaj ur so me poklicali, da babice ne bodo operirali, ker ima vnete oči, zato sem pohitela nazaj. Našla sem jo tavajočo po hodniku (še dobro, da ni šla ven), brez jope in brez torbice. Osebje, ki je s ključi in papirji samo štorkljalo od pisarne do pisarne, je skomigalo z rameni, češ, ne moremo vam pomagati. Torbico in jopo sva nazadnje našli, a grenak okus je ostal. In da se razumemo, to je bilo še pred covidnimi časi. In prosim, brez izgovorov o preobremenjenosti in slabih plačah. Poklic v medicini po mojem mnenju predvideva, da ko pride kriza – naravna ali druga nesreča, pandemija –, je pač treba pljuniti v roke. Drugače ne gre!

Na urgenci, pa če še tako čakamo, nazadnje vseeno dobimo pomoč in upamo, da ne bo prepozno. Tako kot bo morda za 11-letnega dečka, ki je le ena od žrtev koronske krize. Dečku se je pred letom dni na komolcu naredila bula. Njegov očka je telefoniral zdravnici, ta pa ga zaradi novega koronavirusa ni hotela sprejeti, temveč mu je rekla, da se je deček zagotovo samo udaril. A bula je ostala. Ko je končno le prišel do zdravnika zaradi druge stvari, je ta glede bule spet odmahnil z roko, češ da gre samo za posledice udarca. A bula je ostala in rastla, dokler očka letos le ni plačal ustreznega pregleda, po njem pa se je specialist prijel za glavo in rekel: Ja, zakaj pa niste že takoj prišli? Trenutno ni znano, ali bo dovolj odstranitev bule ali bo deček ostal brez roke. Je koronska norija vredna tega? Tega, da si sami postavljamo diagnoze in zdravniku kar po e-pošti povemo, kaj nam je in kaj naj nam predpiše? Nismo vsi dr. Housi in Dobri zdravniki. Potrebujemo strokovno mnenje – v živo, ne po e-pošti in telefonu, za božjo voljo. V tem letu in pol si bolan samo, če imaš covid (in hvala, če za covidom umreš, ker lepšaš vladno statistiko!). Zakaj sicer bi na vratih zdravstvenih domov pisalo, da smejo vstopati samo – zdrave osebe?! To pa je nekaj novega, da greš v zdravstveni dom zdrav, mar ne? Covid je tu, živimo z njim, gremo naprej, za božjo voljo! Ste ga preboleli? Imate posledice? Imate posledice zaradi cepljenja? Sočustvujem z enimi in drugimi, a razumite vse druge, da se svet ni ustavil in da, čeprav bi nas radi prepričali, ne obstaja samo covid! Ljudje obolevajo in umirajo tudi zaradi drugih stvari!

Ne pravim sicer, da bi morali leteti na urgenco ali k zdravniku za vsako malenkost. Saj menda premoremo toliko zdrave pameti, da vemo, kdaj je to potrebno. Ni »narod glup«, čeprav tako pravi Jelinčič. Že zavoljo tistega 11-letnega dečka, za katerega srčno upam, da mu bodo rešili roko, bodite vztrajni in pojdite k zdravniku. Vztrajajte!


Irena Pirman dela v novinarstvu od leta 1990. Je vaditeljica joge in borka za pravice živali. Že nekaj let z veseljem sodeluje v ljubljanskih Dnevnih centrih aktivnosti starejših. 

DELITE
Pomakni se na vrh