Berem, torej sem motiviran

Mitja Reichenberg

V tokratnem razgledovanju se bomo za začetek razgledali po knjigi, ki je lahko točka preloma, kakor radi rečemo, sploh tedaj, ko je ne beremo natančno. Napisal jo je Sarajevčan, doktor ekonomskih znanosti in profesor na univerzi Webster na Dunaju. Ime mu je Kenan Crnkić.

Motivacijska literatura. To naj bo prvi pogled na to, kaj nam prinašajo njegove knjige. Lahko jih berete po vrsti, lahko jih listate od zadaj naprej, lahko si jih izposodite ali kupite. Vseeno je. Pomembno je, da vsemu temu, kar je zapisano, verjamete. Zato se temu reče motivacijska literatura. Po branju se vam zdi, da je vse mogoče – morda lahko tudi poletite, a preizkus brez padala odsvetujemo. Lahko ste motivirani, sploh pa ni nujno, da to tudi naredite.

Preboj, celo nekakšno najnaj obliko tega, kar se v tem žanru bere, lahko najdete v delu z naslovom Pazi, katerega volka hraniš. Morda je najzanimivejši način te knjige prav v tem, da vas postavi na realna tla: vsi bomo enkrat umrli, zato naj bo današnji dan vaš najboljši. In kaj bi naredili, da bi bilo tako? Ob tem je treba poudariti, da mora imeti človek možnost, da kaj naredi. In da mora v tej možnosti videti tudi smisel – a avtor mnogokrat pozablja, da je prav smisel tisti jeziček na tehtnici, ki v resnici odtehta v drugo smer, kakor smo mislili.

Branje motivacijske literature je dobro, če želimo postati motivirani. Lahko pa se vprašamo nekoliko okoli ovinka: ali sploh želimo biti motivirani za nekaj? Čemu? Kaj je pri tem takega, da naj bi bili motivirani?

Tako se seveda znajdemo v paradoksu, ki pa pokaže pravo sliko sveta. Motiviranost, na katero se prisega, je samo hrbtna stran tega, kar se razglaša za uspešno, kreativno in/ali navdihujoče nujno. Današnji zmedeni in osamljeni potrošnik mora biti kar naprej motiviran za različne stvari, najbolj pa vsekakor za potrošnjo. Res je, da Crnkić ne govori o materialni potrošnji, o nakupih in podobnih radostih, vendar opominja, da je prav radost do življenja vse, kar potrebujemo. A nekatere radosti se da kupiti, to je pomembno.

Ko se oziramo po času, zlahka ugotovimo, da je prav zdaj in tukaj vedno najpomembnejše dejstvo. Temeljna oblika samozavedanja, izpolnitev vsakega trenutka je zagotovo hrepenenje vsakogar, ki na to samo pomisli. Toda skrbi, stres, tesnoba, vse to so sadeži današnjega človeka, ki je zamenjal hrepenenje za nakupovalno blago. Tako nas preteklost (ali spomin) vedno spremlja kot dolga vlečka, s katero vsak dan opletamo naokoli, ob tem pa nas muči vprašanje prihodnosti, strah jutrišnjega dne, kakor da bi morali premakniti os sveta – in to čisto sami. Samozavedanje tako ni vprašanje sprostitvenih tehnik, meditacije ali premišljevanja o minljivosti trenutka, kakor nam ponuja avtor knjige Pazi, katerega volka hraniš, temveč je zadeva bistveno globlja in neopredeljiva. Do tja ni bližnjice in ni stranskih poti. To je nekaj, kar je Kant imenoval dolžnost.

V razgledovanju po prostorih, ki jih imamo v sebi in pokrivajo dolžnost, pa se kakor koprena plazi naša morala, s katero se nenehno srečujemo. Temu bi lahko celo rekli (po Kantu) kopernikanski obrat, saj je bilo prvotno mnenje, da so predmeti, ki so zunaj nas, neodvisni od nas, nekaj povsem smiselnega. A prav obrat je pomemben: vse okoli nas je odvisno od nas, enako kakor naše izkušnje. To pa je nekaj, s čimer današnji človek sploh ne računa več. Kako naj potem opazujemo svoje življenje, če pa naj bi bila izkušnja tista, ki nas pelje naprej po poti, in je samozavedanje dejansko samo zanka, okoli katere se vrtita namišljena čas in prostor – kot tukaj in zdaj. V resnici pa gre za kolobarjenje, večno vračanje istega, vendar v grozljivi različnosti, bi morali dodati. Tako nimamo (če parafraziramo Crnkića) vsak dan na razpolago 86.400 sekund, ki se bodo (ali pa ne) naslednji dan ponovile, temveč imamo na razpolago samo eno stvar. Ta stvar je možnost, ki temelji na naši moralni dolžnosti, vse skupaj pa je paket, imenovan svobodna volja. Nič drugega.

Res je, da je lahko vsak dan naš zadnji dan, ampak to ga ne naredi drugačnega od vseh dni pred njim, prav tako pa mu ne daje posebne avreole, da bi lahko bil nekakšen podpis našega življenja, tista prava stvar, ki jo je še treba narediti, ali pa smiselno zaokrožen epilog vsega, kar smo vedno želeli. Čeprav nas motivatorji nenehno vodijo prav k temu sklepu.

Današnji dan je neponovljiv, vsak trenutek je neponovljiv in vse je minljivo. Vendar s to razliko, da obstajata dva svetova: svet minljivih stvari in svet neminljivih idej. In slednji se ne da ujeti v razgledovanja po preteklosti ali v pričakovanja prihodnosti, marveč je tisti svet, v katerem biva vsako dejanje, ki je nastalo iz dolžnosti, vsaka ideja, ki je bila spočeta v razumu, in vsaka misel, ki je rodila nove misli. In nič drugega. Zato le pazite, katerega volka hranite. Lahko se namreč zgodi, da hranite le samega sebe.

In dober razgled vam želimo do prihodnjič.


Dr. Mitja Reichenberg je priznan skladatelj, profesor, cineast in esejist, ki že desetletja budno opazuje dogajanje na področju glasbe in filma. Piše kolumno Soba z razgledom.

DELITE
Pomakni se na vrh