Pozdrav iz Ankarana

Ležim na plaži, končno sem prišla do svojih pet minut užitka. Sonce me nežno boža, v nosu plava vonj po morju, ušesa uživajo v melodiji lahnega in neskončnega udarjanja valov ob obalo. Vse skupaj deluje že malo kičasto, kot razglednice Pozdravi iz Rovinja. Bila bi skoraj korak do nirvane in lahkotnega dremeža, če ne bi zrak sanjske okolice vsake toliko parali živčni kriki sosede na plaži: »Kristjan, Kristjan, takoj ven iz vode! Niti ene minute več, sem ti rekla! Čisto si že moder, Kristjan! Takoj ven, slišiš!«

Nekaj trenutkov predaha, potem pa znova prižge sireno: »Kristjan, pa kaj sem ti rekla! Nič me ne ubogaš! Pa daj mu ti reci, no! Poglej ga, kakšen je!« 

Sploh mi ni treba obrniti glave, da bi pogledala, komu so bili namenjeni tile stavki. Meni zagotovo ne. 

»Pa ti res nisi normalen! Poglej se samo, kakšen foter si. Tale ubogi otrok bi se lahko še utopil poleg tebe, pa ti tega sploh ne bi opazil. Meni se bo res zmešalo enega lepega dneva. A mu boš rekel kaj ali ne, no? Pa ti se nonstop obnašaš kot en idiot. Isto je bilo včeraj, ko se je tisti na recepciji drl name. In kaj si ti delal?! Nič, tiho si bil. Ko rit. Tako kot zdaj. Kristjaaaan!«

Sosedin monolog za nekaj trenutkov prekine rezko vreščanje galebov, ki letijo ravno nad mano. In potem spet soseda: »Ampak res, s kakim idiotom sem se poročila. Sploh ne vem, zakaj si se ti sploh ženil?! Doma bi ostal, pri mamici, pa ti nič ne bi bilo treba delat. Pa saj zdaj ni čisto nič drugače. Halo, a ti mene sploh poslušaš?! Umakni ta časopis in povej enkrat na glas. Bi šel raje nazaj k mamici ali kaj? No, povej zdaj. Povej, če imaš jajca. O bog, pa komu jaz to govorim? Škoda besed, res. Sploh ne vem, zakaj si me pripeljal v Ankaran. Pa kakšen dopust je to, res! Ležiš, bereš časopise in piješ pivo. In ti temu praviš dopust?! Pa to lahko tudi doma počneš. Boljše bi se imela na Golem otoku, tudi če bi bila sama, častna, kot s tabo tukaj.  Pa stokrat bolj bi uživala, če bi šla k mojim v Kranj. Dala bi dol rolete in bi se vsaj pošteno naspala. Tole je pa kaj? Celo leto čakam, da me pelješ – kam?! V Ankaran za en teden. Bravo, res. In to nam je on omogočil. On, ja, veliki šef. Še dobro, da te tam v službi prenašajo. Če bi jaz bila tvoj šef, bi te že zdavnaj brcnila skozi vrata. In kaj si ti meni omogočil, no kaj, povej zdaj! Da stanujem v neki luknji v sedmem štuku? Bravo, res. Da se vozim v starih jajcih brez klime? To je zate uspeh?! Mogoče si pa mislil, da je tale javna plaža Kanarski otoki ali kaj podobnega?! A misliš, da ne vidim, kako ves čas gledaš v druge joške? A misliš, da sem neumna ali kaj!?«

Eee … druge joške? Saj ne misli s tem mene – ali pač? 

»A hočeš vedet, zakaj tudi jaz nisem zgoraj brez? A res hočeš vedet?«

Nočem, ne. V bistvu nočem vedeti. Želim si, da bi moški poleg nje končno spregovoril in prekinil to mučno monodramo, a se nič podobnega ne zgodi. Tudi galebi so se razbežali. 

»Jaz sem dojila, dragi moj, jaz sem tega mulca dojila toliko časa, dokler mi uničil vseh jošk. Eto, zato nisem zgoraj brez. Namesto da bi mi plačal nove joške, tako kot Jelkin mož, ne, jaz pa ne, zame je pa škoda denarja. Jaz pa naj kar s temile čajnimi vrečkami okoli hodim, ja. Poglej, kako vsi pedenajo svoje žene. Pa jih peljejo na večerje, pa na koncerte, pa v šoping, kaj pa ti?! Nič, nula. Na čevapčiče in to je to. A za pivo pa za čike – za to pa imamo, ja. To pa ni nobene panike. Pa dobro res, zakaj je moral ravno mene Bog štrajfnit s tabo?! Lepo mi je moja Zinka govorila: »Ne tega, Slavica, ne vzemi tega, ta ni za nobeno rabo.« Ne, jaz pa trmasta, njega pa njega. Evo ti ga zdaj, zdaj te pa imam. Pa dobro, kaj je zdaj s tem mulcem?! Kristjan, za božjo voljo, Kristjan, ven iz vode!«

Ali je Kristjan prišel iz vode še to poletje in ali je molčeči partner moje sosede še kdaj v življenju odprl svoja usta, tega ne vem. Preselila sem se na drugo stran plaže. 


Katarina Keček je novinarka, voditeljica in avtorica romana
Umetnost zavijanja z očmi, ki vsak ponedeljek oriše svoj pogled na dogajanje v zadnjem tednu v rubriki Dnevnik ozdravljene pesimistke.

DELITE
Pomakni se na vrh