Roža oveni, glasba je pa večna!

28-letni glasbenik Boštjan Pertinač že nekaj časa gradi svojo kariero, njegove pesmi pa imajo čedalje več poslušalcev. »Prihajam iz Sežane, prestolnice Krasa,« je ponosen umetnik, ki je zanimiv tudi zato, ker v svojih skladbah, tudi v zadnji, Sivi zid, poje v kraškem narečju.

Kako ste prišli v glasbene vode?

Kot otrok sem tako ljubil glasbo, da sem se moral celo skrivati, da sem lahko igral. Sicer sem obiskoval glasbeno šolo, kjer sem igral pozavno. V najstniških letih pa sem odkril pravo ljubezen – kitaro. Vse življenje je bila neka oddaljena misel v podzavesti, da bi lahko kdaj živel od glasbe, med študijem pa je padla odločitev, da bo to moj poklic. Glasbenik.

Vam je na začetku pomagal kak uveljavljeni kolega?

Prav na začetku so me na kitari usmerjali lokalni glasbeni »veljaki«, v solo karieri pa je veliko vlogo odigral prijatelj in producent Aleks Volasko, s katerim sva soustvarila tudi pesmi Daj, povej mi ter Pihi, burja.

Kako se imate na Krasu?

Na Krasu je krasno, hahaha. Burja nam pršut suši, sonce nam grozdje zori in verjetno se vsi strinjamo, da človeku ob kvartinu terana in feti pršuta ne more biti ravno slabo.

Zakaj je Kras tako poseben, zakaj ga imate radi?

Kras je kamnit, skorajda vsako ped obdelovalne zemlje in pašnikov je moral kraški človek najprej očistiti kamenja. Prav ta kamen, surov in raznolik, je na Krasu že od nekdaj zelo pomemben gradbeni material. Ko sem po desetih letih iz Goričana spet postal Kraševec in prišel v domače okolje ter v družbo domačinov, sem dobil nov navdih. Vzbudila se je ponovna ljubezen do Krasa in kraških posebnosti: pusta rdeča zemlja, kamen, burja. Vse te značilnosti, ki sicer delajo Kraševce takšne, kot smo, poskušam zajeti v novih delih in druga izmed teh je pesem Suhi zid.

Živeli ste v Novi Gorici, a ste se vrnili. Kako to? Bi se selili še v kakšno večje mesto?

Splet okoliščin in čudni časi so me pripeljali nazaj na Kras. V mladosti sem se poigraval s mislijo na življenje v prestolnici, ampak želja ni bila nikoli dovolj velika. Čez mejo pa tako in tako hodimo po špežo in kafe.

Zanimivo je, da pojete v narečju. Kako to? Ste se morda po kom zgledovali?

Prijatelj Gaber Radojevič mi je po poslušani prvi pesmi Daj, povej mi svetoval: »Ne bodi Ljubljančan in poj po vaše. Bo bolj pristno.« Prav tako sem imel težave pri prej omenjeni pesmi s snemanjem vokalov, saj na Krasu kaj drugače naglašujemo. V dialektu pa vse štima.

Nova pesem Suhi zid govori o treh ljubeznih – ne samo do partnerice, ampak tudi do mame in none. Kako to, da ste kar vse svoje ženske spravili v pesem?

V osnovi je to poklon in darilo vsem ženam. Roža oveni, glasba je pa večna!

DELITE
Pomakni se na vrh