Še vedno po koščkih

Mitja Reichenberg

Težko bi katerega od razgledov ne namenili filmom preteklega leta, še posebej tistim, ki so v tem pandemičnem času vendar vztrajali in stopili do gledalcev v vsej svoji dramski razsežnosti. Takšnih filmov je bilo po eni strani kar precej, res pa je tudi, da je bilo med njimi nekoliko manj tistih, ki so dosegli kakšna vidnejša mesta med ljubitelji sedme umetnosti. Toda eden izmed takšnih je film Pieces of a Woman (Koščki ženske).

Ta drama je nastala v madžarski navezi med režiserjem (Kornél Mundruczó) in avtorico zgodbe (Kata Wéber). V njej igrajo Vanessa Kirby, Shia LaBeouf, Molly Parker, Sarah Snook, Iliza Shlesinger, Benny Safdie, Jimmie Fails in Ellen Burstyn, veliki Martin Scorsese pa je bil izvršni producent. Film je neposredno povezan z istoimensko gledališko igro iz leta 2018, tedaj v izvedbi gledališča iz Varšave.

Omenjeni film je svetovno premiero doživel 4. septembra 2020 na 77. beneškem mednarodnem filmskem festivalu, kjer je Britanka Vanessa Kirby osvojila nagrado volpi za najboljšo glavno vlogo. Film je bil 30. decembra 2020 prikazan samo v izbranih kinodvoranah, nato pa je 7. januarja 2021 začel svojo digitalno pot na Netflixu. Gre za močan film prejšnjega leta, ki ga velja posebej omeniti, saj ga nekatere platforme še vedno ponujajo, pa tudi glavna igralka je bila nekaj mesecev pozneje nominirana za oskarja v naslovni ženski vlogi.

Sicer pa zgodba filma pravi takole: Martha (Vanessa Kirby) in Sean Carson (Shia LaBeouf) sta par iz Bostona, ki je trenutek pred začetkom starševstva. Toda njuno življenje se po rojstvu otroka, ki poteka doma, nepreklicno spremeni – hčerka jima umre in babica je obtožena kaznivega dejanja iz malomarnosti. Tako se začne enoletna odisejada za Martho, ki mora krmariti skozi svojo žalost, prenašati težke odnose s svojim možem in svojo prevladujočo, obsesivno materjo, skupaj z javno obrekovano babico, s katero se mora soočiti na sodišču.

Res je, da se film začne s porodom in da je smrt tako rekoč glavni element celotnega filma, a končati s tem dejstvom bi bilo nekoliko prekratko. Preveč preprosto za to, kaj nam ima ta drama povedati o življenju. Mnogi si bodo ta film najverjetneje zapomnili po precej prepričljivem uvodnem prikazu poroda v enem samem kadru, od začetka do konca, brez predaha in brez milosti; a to je, kakor smo zapisali, samo začetek. Vanessa je bila res odlična. Ko pa pomislimo, kaj nam filmu zapusti, pa je porod samo uvertura. Smrt je dejanje, ki se zgodi, a film je veliko več – to je proces obžalovanja, žalovanja, objokovanja in iskanja poti med brezizhodnimi dnevi.

Res je, da bomo, če že nismo, vsi nekoč izkusili smrt nam bližnje, izredno drage osebe – in s tem povezano globoko žalost. Vsi bomo spoznali izgubo, vsi bomo stopili v fazo žalovanja. Žal današnja družba prav to nenehno odriva, kakor bi šlo za nekaj, kar je treba preskočiti ali zanikati. Prav to pa pušča na ljudeh globoke rane in posledice, sploh tedaj, ko se žalost ne more izpeti v vsej svoji bolečini. Žalovanja se ne sme ustaviti niti namenoma skrajšati ali pa celo prekiniti. Žalovanje je pot, ki jo mora vsakdo prehoditi sam, v sebi in sam zase. Je samotna pot, vendar nujna. In vedeti moramo: niti dve osebi na vsem svetu ne žalujeta enako. Tudi mož in žena ne žalujeta enako za svojim otrokom. In prav o tem govori ta film.

Ta izjemna dramska moč in globoka pripovednost o žalovanju sta vsekakor položeni v odlično igro glavne igralke, za naš natančnejši razgled pa velja poudariti tudi filmsko glasbo, odlično partituro, ki jo je prispeval mojster Howard Shore. Gre za znanega kanadskega filmskega skladatelja, dobitnika kar nekaj oskarjev za svoje partiture (Gospodar prstanov, Hobit), sicer pa glasbeno prisotnega že v več kot 90 filmih. Tudi njegova glasba v filmu Koščki ženske je polna melodramatičnih tonov, izredno ganljivih melodičnih sekvenc in globokih glasbenih premislekov. Howard Shore je znova pokazal, kaj zmore in kaj lahko pričakujemo od njega, saj je njegova filmskoglasbena poetika več kot očiten obliž na vse rane, ki se v filmu zgodijo.

Če je bil film nekoč ogledalo dogodkov, ki so bili vredni, da se jih ujame na filmski trak in predstavi občinstvu kot fascinacijo, kot posebno iluzijo, potem je današnji film pravzaprav odsev življenja, ki opozarja na nekaj, kar ostaja očem mnogokrat skrito.

Medtem ko ves svet govori samo o enem virusu, ki straši in plaši vse, kar leze in gre po tej zemlji, se v njegovi senci dogajajo bistveno pomembnejše stvari, dogajajo se velike osebne drame, ki niso vse povezane z boleznijo kot takšno. Povezane so z boleznijo družbe, ki pa mnogokrat umika pogled in zapira tisto okno v sobi, ki naj bi bilo namenjeno razgledu na krajino soljudi in naj bi bilo v tolažbo. Družba je obrnila pogled od dejanskih problemov, narava in človek pa sta na koncu koncev edino bogastvo, ki ga imamo. Ni drugega. Ni zlata in ni diamantov, ni računov na bankah in ni veličastnih nepremičnin, ki bi jih vzeli s seboj, ko bo prišel tisti vlak, kjer imamo zapisano svoje ime na sedežu nekega kupeja. Ves film Koščki ženske je več kot odlična pripoved o nečem, kar se nikoli ne bi smelo zgoditi – a se, žal, je.

Ob koncu tega premišljevanja pa vam vendar želimo bolj vedrih razgledov do naslednjič.


Dr. Mitja Reichenberg je priznan skladatelj, profesor, cineast in esejist, ki že desetletja budno opazuje dogajanje na področju glasbe in filma. Piše kolumno Soba z razgledom.

DELITE
Pomakni se na vrh