INTERVJU: Alenka Košir iskreno o karieri in družini: Ni res, da gre lahko vse hkrati

Alenka Košir

Čudovita ženska je. Spoznala sem jo kot mlado manekenko, ampak nikoli se nisva prav veliko pogovarjali ali družili. Opazovala sem njeno zorenje in se samo čudila, kako je lahko nekoč predana mama postala prava vplivnica, njeni nasveti o zdravi prehrani in telovadbi pa so tako in tako izvrstni. Tokrat sva z Alenko Košir spregovorili malo več kot doslej, saj je njen pogled na družino in delo resnično vreden občudovanja. V nasprotju z  marsikom, ki bi vedno radi vse kaj drugega od tistega, kar je na voljo, zna ona v vsakem položaju najti srečo in zadovoljstvo ter predvsem izkoristiti vse tisto, kar ima pred sabo, pa naj gre za sestavine za kosilo ali povsem nematerialne stvari. In to je vsekakor vredno globokega poklona.

Ste si kdaj mislili, da se vam bo življenje tako obrnilo, da boste postali vplivnica? V tem trenutku ste že bolj priljubljeni kot vaš nekdanji mož …

Ne, tega si nisem mislila, sem si pa vedno želela delati v športu, zato sem v tej smeri tudi šla študirat. Mislila sem, da bom delala kot (kondicijska) trenerka vrhunskih športnikov. Med študijem sem tudi specializirala smer športno treniranje. Ampak potem se je izkazalo, da družina in to ne bo šlo skupaj, ker ti trenerji običajno s športniki potujejo naokrog in niso nič doma, zame pa je bila družina na prvem mestu. In ker sem ugotovila, da to ne bo šlo, sem se usmerila v rekreacijo, kjer ljudem prav tako lahko dam veliko znanja, za katerega je prav, da jim ga predam. 

Svojo kariero ste pravzaprav začeli pozno?

Tako je, relativno pozno. 

Ste kdaj razmišljali o tem, da bi bilo morda drugače, če ne bi bili ob Juretu vi vsaj nekaj časa v drugem planu?

Ne. Za tisto obdobje sem zelo hvaležna. Ko so bili otroci majhni, sem bila lahko z njimi in sem se jim posvetila. Ne verjamem uspešnim ljudem, ki pravijo, da je vse mogoče, da je vse stvar organizacije. Vedno gre nekaj na račun nečesa drugega! Vsi imamo na razpolago 24 ur. Če se posvetiš eni stvari, se ne moreš tudi drugi. Lahko nekaj časa bezljaš z ene na drugo, ampak dolgo časa tega nihče ne zdrži. Ko sem imela majhne otroke, sem se maksimalno posvetila njim in sem res vesela, da se mi takrat ni bilo treba ukvarjati s kariero in razmišljati, kako bom manevrirala med tema dvema področjema. Spoštujem vse ženske, ki jim to uspe in ki to lahko delajo, hkrati pa naj potolažim vse tiste, ki jim to ne gre tako dobro – ali pa jim gre, a si mislijo, da bi to morale opravljati še boljše –, da je to res stereotip, namreč, da se vse da. Ne da se vsega! Skratka, hvaležna sem, da sem bila takrat lahko doma. In zdi se mi, da sem šla lahko brez slabe vesti v drugo smer šele, ko sem tu naredila kljukico.

Se vam zdi, da so vaši otroci boljši, kot bi bili, če bi bila mama več odstotna?

Če bi tej izjavi pritrdila, bi bilo slišati, da so otroci tistih žensk, ki hodijo v službo, slabši. Tega res ne verjamem, ker sem prepričana, da se vsaka mama maksimalno trudi za svoje otroke. Dejstvo pa je, da če si povsem izmučen in je tvoj tolerančni prag nekje drugje, težje zmoreš vse postoriti z otroki. Otroci pač niso hec. En kup skrbi je in moraš kar biti z glavo zraven.

Je res, kar pravijo, da so majhni otroci majhne skrbi, veliki otroci pa velike skrbi?

To vsekakor drži. Ko so bili moji otroci majhni in sem to slišala, sem si rekla: Ne govorite mi tega. Samo da začne otrok to in to početi sam, pa bo vse lažje. A ko otroci rastejo, te začnejo skrbeti druge stvari. (nasmešek) Vidiš, da postajajo odrasli, da bodo imeli svoje skrbi, ki jih mame vlečemo nase. Ves čas razmišljamo, kako bo, bo naredil šolo, se bo zaljubil, bo srečen v ljubezni. Ko so majhni, fizično skrbiš zanje, greš z njimi na stranišče, ga oblačiš, mu daš jesti. Ko pa so večji, se soočaš z odraslo osebo in so te relacije povsem drugačne. Upoštevati moraš, da je to odrasel človek, in z njim moraš tako komunicirati.

Kako vam gre to od rok?

Mislim, da mi gre. Pridejo situacije, ko se vprašam, kaj naj, ampak vseeno gre.

DELITE
Pomakni se na vrh