Vsak ima svojo drogo

Jurij Ban Hodohmet

V pričakovanju novega, že petnajstega studijskega albuma skupine Duran Duran in ob tem, kar sem s te plošče že slišal (tri skladbe), se sprašujem, v čem je pravzaprav smisel, da skupina, ki obstaja že od leta 1978, še vedno snema in izdaja plošče. Zaradi zaslužka zagotovo že dolgo ne več – prekletstvo glasbenikov popularne glasbe je namreč v tem, da je zadeva generacijsko povezana. Glasbo, predvsem zelo aktivno, namreč poslušajo v glavnem najstniki. Ko ti odrastejo, na svoj bend po navadi pozabijo ali pa ga spremljajo bolj površno, nove generacije pa si izberejo nove idole. Saj ni pričakovati, da bodo današnji šestnajstletniki poslušali glasbenike, ki so globoko v svojih šestdesetih. To je en vidik. Drugi pa je umetniško izražanje. Kaj le ima povedati nekdo, ki je posnel petnajst, dvajset, trideset albumov? Zakaj dolgovečni bendi, kot so U2, Depeche Mode, da ne omenjam Rolling Stonesov, še snemajo?

Sam sem mnenja, da pisatelj ne more napisati 500 knjig, kolumnist pa ne 10.000 kolumn. O čem boš pa pisal? Vsak se avtorsko iztroši. Že ko sem se lotil pisanja kolumn, sem se zavedal, da gre za neko začasno zadevo. Koliko časa bom pisal, ne vem, vem pa, da bom nehal, ko bom začutil, da nimam idej, navdiha …

Ampak naj se vrnem h glasbenikom. Nekateri pevci, katerih glavna odlika je odličen vokal – njih razumem, da nenehno snemajo nove plošče. Tom Jones, na primer, ima zelo malo svojih pesmi, prepeval je pesmi drugih (priredbe/coverje). Podobno je bilo tudi z Joejem Cockerjem in še nekaterimi. Pri njih je glavna izvedba, interpretacija. Ampak bendi, kot so moji Duranovci, ki v glavnem izvajajo svoje lastne pesmi, se po mojem mnenju avtorsko izpraznijo. In potem slišim kako novo pesem, pa si mislim, ali vam je bilo tega treba. Saj imate bogat katalog za nazaj, kaj hudiča … Ampak nekaj bebcev nas je še, fanov, ki se vsemu povedanemu navkljub razveselimo vsake nove plošče. Vedno misliš, ta je verjetno zadnja, saj so že v letih. In jo seveda kupiš, v vseh možnih formatih. Podobno je s koncerti. Če si nekega izvajalca videl deset- ali petnajstkrat v živo, ti že malo »dojadi«. Sploh če obiščeš več koncertov ene in iste turneje, saj so vsi vici in vsa besedičenja vnaprej naučena in je to ponavljanje že kar malo bedno. Ampak na koncu ti tisti hudič v glavi ne da miru in greš … seveda greš. Še stopetdesetič. In si po koncertu spet ves navdušen in sledi postkoncertna reakcija, ki nikoli ni zdrava za denarnico – nakupovanje majic, CD-jev in kar je še takšnega in drugačnega »merčendajza.« Da ne govorim o filmih in serijah.

Sem fan franšize o Jamesu Bondu. Novembra naj bi prišel na platna nov, že šestindvajseti film. Ogled novega filma niti ni tako čuden, bolj je čudno, da moram vsakič gledati Bonda, kadar je kak na televiziji. Tistih prvih petindvajset filmov sem videl že vsakega najmanj desetkrat, a če bo na televiziji Bondov film, ga bom gledal. Hudiča, saj znam že vse scenarije na pamet in točno vem, kaj bo kdo v katerem prizoru izjavil, pa vseeno gledam. In mi ni dolgočasno. Ali pa serija oziroma franšiza Star Trek (sedem jih je, pa še trinajst filmov). Trenutno že petič gledam Star Trek: The Next Generation, Voyagerja sem gledal že štirikrat (vseh sedem sezon), Dexterja kake trikrat …. pa se nisem naveličal in verjetno ga bi lahko gledal spet. Verjetno ga tudi bom. In tako se kar tresem v pričakovanju novega Jamesa Bonda, nove sezone Dexterja, ki so jo presenetljivo napovedali za letošnjo jesen (potem ko se je serija sicer že končala) in z veliko nestrpnostjo čakam nov album Duranovcev, čeprav ob do zdaj slišanem verjetno ne bo ne vem kaj. Imamo pač vsak svojo drogo.


Jurij B. Hudohmet je glasbeni urednik, sobar, navijač Liverpoola, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu.

DELITE
Pomakni se na vrh