Moje samostansko življenje

Medtem ko tole berete, sta za mano že dva tedna življenja v samostanu, v tišini. Vi se valjate po plaži, gledate smešne nadaljevanke, hodite v trgovine, sprehajate se med ljudmi, pijete mrzlo pivo, nosite kratka oblačila zaradi vročine … počnete tisto, kar pač počnete vsakega avgusta. Hočete iztisniti iz poletja, ki odhaja, še zadnje trenutke svetlobe, toplote, razigranosti … Tudi ljudje se hočemo, tako kot živali, naužiti poletja in njegovih brezskrbnih radosti, da bomo lažje prebili dolgo in hladno zimo, medtem ko čakamo na novo poletje. Bogve kaj vse nas še čaka v tem letu.

Letos sem se odločila, da dopust, če lahko temu tako rečem, preživim drugače. Svojega življenja, sploh odkar se je pojavila ta nevarnost s covidom, nimam več pod nadzorom, saj trenutno drugi odločajo o tem, kaj je zame dobro, kaj si želim in kam lahko grem. »Nikamor,« pravi vlada, »bodi doma.«

Kaj pa je dom? Štiri stene, kjer si uradno prijavljen? Ali je dom morda kraj, kjer se počutiš dobro? V teh izjemnih okoliščinah, v katerih živimo, ni nič več nenavadno in nič ni več čudno, zato sem se odločila, da se za nekaj časa izklopim iz tega materialnega življenja, polnega stresa, telefonskih klicev, mejlov, zahtev, prošenj, uslug, nalog, skrbi za druge … in se osredotočim samo nase ter na ta neznani pisani svet, ki se skriva znotraj mene.

S sabo sem vzela najmanj stvari v primerjavi s kadar koli prej. Tri srajce z dolgimi rokavi in dve krili. To je vse. Za dva tedna. Nič nakita, nobenih ličil, telefona, televizije, nobenih knjig.  Hitreje sem se spakirala, kot če bi šla za dva tedna na Maldive. Za tja potrebuješ toliko oblek, da se preoblečeš vsaj trikrat na dan. V samostanu te potrebe ni.

Sedim na klopci pod drevesom. Zdaj sem tu že tretji dan. Okoli mene tišina, ki je nisem ravno navajena. A je pomirjujoča. Naravna. Vem, da je ta tišina, kjer zdaj sedim, enaka več kot 500 let, odkar se je skupina sester odločila za tovrstno življenje. Katera realnost je prava? Tista, ki sem jo živela, ali ta, kjer sem zdaj?

Imam svoj kotiček, svojo malo posteljo, in to je vse. Prvi dan sem spala 12 ur. S temo sem zaspala in zbudila sem se v sončno jutro. To se mi ni že leta zgodilo. Po navadi sem že ob petih pokonci, ker se mi v glavi toliko dogaja, da nimam miru niti med spanjem.

Sestre so mi dale zadolžitve, sem deklica za vse. Toliko odtokov, kot sem jih očistila danes, jih nisem v vsem svojem življenju. Tuji lasje, od nekih neznancev, njihovi telesni ostanki v kopalnici, dlake, vonj, nevidni odtisi … nočna mora. Daleč od tega, da bi se mi gnusilo čistiti za drugimi, v življenju sem spucala vsaj deset ton dreka, dobesedno, in očitno vsota še ni dokončna. Ampak težko je biti spet ponižen. Skloniti glavo, biti tiho in s svojimi dejanji pomagati skupnosti. Četudi je to čiščenje dreka. Nekdo mora tudi to početi.

Nisem prvič v samostanu. Sem pa prvič v katoliškem, to pa res. Že prej sem čutila potrebo, lahko rečem željo, da se v samoti soočim sama s sabo. Sami sebi smo tako ali tako največji sovražniki. Kdo si, kje si, kaj bi rada od življenja, kaj te bremza? Morda se čudno sliši, vendar jaz lahko sebe jasno slišim šele v tišini.

O pomembnih stvareh ne morem razmišljati zares, ko je svet okoli mene poln hrupa, ko samo hitim od točke a do točke b, ko sebe od drugih sploh ne slišim več.

Prvič sem se za osamitev odločila, neprostovoljno, ko sem pred leti morala zaradi rizične nosečnosti v bolnišnici preležati šest mesecev. Drugi so živeli, jaz sem ležala. V pol leta se nisem premaknila za več kot tri metre vsega skupaj. Skoraj z nikomer nisem komunicirala, osredotočila sem se nase in na otroka, ki sem ga želela pripeljati na ta svet.

Potem sem se znova osamila pred tremi leti, ko so mi diagnosticirali tumorje na obeh dojkah. »Preveč jih je, gospa Kečkova,« so rekli, »da bi vsakega izmed njih nadzorovali, najlaže je, da odrežemo dojki in boste spet kot novi.« Eee? To so rekli ob rutinskem pregledu in življenje se mi je obrnilo na glavo. »Preden odrežem to svoje bogastvo,« sem takrat močno čutila, »rabim čas s sabo, da se v miru pripravim. Da sprejmem svojo novo podobo. Bom še ženska ali bom samo še polovična oseba?«

Dva meseca osame, ki sem ju v tišini preživela v enem od indijskih ašramov, sta me ozdravila. Sprememba okolja, načina življenja, razmišljanja, oblačenja, vse je bilo drugače. In prvič v življenju sem bila zares sama. Prostovoljno. Sama s sabo, brez prikolic, obveznosti in bremen.  Življenje se je v nekem trenutku znova obrnilo na glavo in za hip nisem več vedela, kaj je prava resničnost. To, kar se meni dogaja v Indiji, ali to, kar me čaka doma? Vse, v kar sem do tedaj verjela, sem zavrgla, naredila sebi nov prostor in zadihala s polnimi pljuči.

Ob vrnitvi v Slovenijo je bila slika na mamografiji čisto drugačna kot ob odhodu v Indijo. Moji dojki sta bili čisti kot solza, brez enega samega malega tumorčka, ki bi grozil, da moje življenje nenadoma in hitro sesuje kot hišo iz kart.

Takrat me je v osamo in tišino prignala nuja in strah pred smrtjo. Vanju sem se vrgla iz obupa in nisem vedela, kaj me čaka. Prvih par dni tišine in osame se je moje telo na trenutke skoraj treslo, kot mlada kobila, ki bi najraje preskočila svojo ograjo in odgalopirala po cesti nekam v neznano. V grlu so se mi nabirale besede in stavki, ki jih nisem smela izreči. Na trenutke sem mislila, da me bo razneslo od vseh neizrečenih besed. Potem pa so vse te misli, besede in stavki v meni počasi potihnili, kot bi jih odnesel lahen vetrc. Vedno manj jih je bilo. Vse se je umirilo, najprej svet okoli mene in potem še ta kontinent znotraj mene. Umirile so se moje misli, vsak dan sem bila manj anksiozna glede prihodnosti, kaj me čaka in kaj moram še postoriti. Nihče od mene ni pričakoval ničesar, le to, da se posvetim izključno sebi. E, sebi? Kako pa? »Najdi svojo pot,« so mi rekli. Nisem vedela, kaj bi, zato sem vse stvari, ki sem jih počela, začela opravljati z minimalno hitrostjo. Ne glede na to, ali sem hodila, pometala ali pa sem jedla, vse sem počela zelo počasi.  V vsakem trenutku sem se maksimalno posvetila samo tisti aktivnosti, s katero sem se ukvarjala tisti hip. Pomembno je bilo samo to, da zadevo uspešno pripeljem do konca, ne glede na to, ali sem plela vrt ali pa ležala naslonjena na drevo in poslušala ptiče.

Ista jaz, ampak čisto drugačna.

Zato tudi vam želim navdihujoče trenutke s seboj.

Konec koncev smo sami sebi najboljši prijatelj, ki je edini ob nas, v dobrem in slabem, vse od rojstva pa do smrti. Bodimo prijazni z njim.


Katarina Keček je novinarka, voditeljica in avtorica romana
Umetnost zavijanja z očmi, ki vsak ponedeljek oriše svoj pogled na dogajanje v zadnjem tednu v rubriki Dnevnik ozdravljene pesimistke.

DELITE