Deček ima sto let

Naj bo razgled iz naše sobe ob koncu poletja nekoliko nostalgičen. Letos namreč mineva natanko sto let od velikega filma, ki ga je posnel britanski umetnik, filmu zapisan vsestranski genialni komik Charles Chaplin. Ta film ima preprost naslov: Deček (org. The Kid). In pred sto leti je prvič ugledal filmsko platno in postal legendarna komedija, pri kateri so tudi solze del doživljanja.

Že takoj na začetku nam namreč mednapis pove, da gre za film z nasmehom in mogoče kakšno solzo (orig. A picture with a smile – and perhaps, a tear), kar pravzaprav pomeni, da je ta grenko-sladka pripoved nekaj, kar se bo dotaknilo vsakogar. Njegova dolžina je (bila) natančno šest kolutov (68 minut), v osnovi pa gre za nemi film. Leta 1971, petdeset let po izidu filma, je Chaplin sestavil orkestrske glasbene točke za ta film (na temo iz Simfonije št. 6 v b-molu / Patetična – delo Petra Iliča Čajkovskega –, pri čemer sta mu pomagala Eric James ter orkestrator in dirigent Eric Rogers) in preuredil izvirni film za ponovno izdajo leta 1972.

Da bi močneje poudarili vez med očetom in sinom, je bilo izbrisanih približno 15 minut (po njegovem mnenju) preveč sentimentalnih prizorov patetike (ki je vključevala lik otrokove krivde, sprave in nekaj bolj očitne verske simbolike). Tako je sodobna različica filma dolga približno 53 minut, toda original (in tega priporočamo) ostaja v vsej svoji dolžini.

Med snemanjem filma je bil Chaplin sredi težke ločitve od prve žene, njegove najstniške neveste Mildred Harris, 17-letnice, s katero se je 29-letni Chaplin poročil leta 1918. Leta 1919 sta imela enega otroka, ki je preživel le tri dni. Precej časa je veljalo, da je Chaplin zaradi smrti svojega prvorojenega otroka (le deset dni pred začetkom produkcije) svoje očetovske skrbi kot nadomestni skrbnik prenesel na Dečka, mladega zvezdnika po imenu Jackie Coogan. Prav Jackie velja v filmski zgodovini za prvo otroško zvezdo velikega platna.

Morda kot zanimivost – obstaja celo Cooganov zakon.

Predlog zakona o otroških filmskih igralcih, bolj znan kot Cooganov zakon, je bil sprejet leta 1939. Zakon govori o reformi otroškega dela in je nastal po tem, ko je 24-letni Jackie Coogan leta 1938 tožil starše (mamo in očima) zaradi slabega upravljanja in izkoriščanja kariere ter porabe njegovega pridobljenega bogastva kot mlade filmske zvezde (ocenjeno na približno štiri milijone dolarjev). Avgusta 1939 sta Jackie Coogan in njegova mati dosegla poravnavo, v kateri je prejel približno polovico preostalih sredstev (okoli 252.000 dolarjev). Za zaščito zaslužka drugih otroških filmskih igralcev je Cooganov zakon zahteval, da se 15 % otrokovega zaslužka nameni v sklad, ki ga brez sodne odločbe ni mogoče izkoristiti vse do otrokove polnoletnosti. Od takrat so bili uvedeni še drugi različni zakoni o delu otrok v filmski industriji, toda ta je bil prvi, ki je postavil otroka v finančnopravni položaj glede na zaslužek pri filmu.

Ob rob tega razgledovanja pa velja zapisati tudi dejstvo, da v filmu Deček igra Chaplinova filmska muza Edna Purviance, ki je nastopala v kar dvajsetih njegovih filmskih dogodivščinah. Tudi v legendarnem filmu Odrske luči (orig. Limelight, 1952), ki tako ali tako velja za filmsko mojstrovino.

Njen odnos s Chaplinom je v nekem trenutku postal tako romantičen kot poklicen (1915–1917), vendar ga je bilo nenadoma konec, ko je bil prisiljen v poroko s prej omenjeno najstnico Mildred Harris. Kljub temu je Purviance še naprej ostala njegova vodilna filmska dama. Njena sladka, dekliška protiutež Chaplinovim vratolomnim in razuzdanim norčijam je postala tržno blago in blagovna znamka uspeha romantično obarvanih komedij. Ugibalo se je, da bi si Chaplin, če bi se poročila, prihranil mnogo kasnejših težav in škandalov.

Kakorkoli – film Deček je alegorija odnosa med otrokom siroto in njegovim skrbnikom. Že uvodni mednaslov, komedija z nasmehom – in morda solzo, nam pove, kaj sledi. Ženska (Edna Purviance) zapusti dobrodelno bolnišnico, svojega otroka pa odloži v limuzino in odide, da bi naredila samomor. Limuzino ukradejo tatovi, ki otroka odložijo v smetnjak. Potepuh (Charlie Chaplin) najde otroka in mu ustvari dom. Pet let kasneje Ženska postane  operna zvezda, vendar dobrodelno deluje za mlade iz revnih četrti v upanju, da bo našla svojega fanta. Dobrodelnost – nekaterim dolžnost, drugim veselje, pravi mednapis. Ženska se prostovoljno javi, da nekaj časa nameni dobrodelnim delom na območju revnih naselij, da bi nadomestila zapuščenost in izgubo svojega otroka ter se razbremenila krivde in praznine v sebi, zato revnim otrokom deli darila.

Eden od znamenitejših prizorov je tisti »sanjski«, v katerem je Potepuh angel v družbi drugih angelov, ko pride do pretepa, Potepuh (kot angel) odleti, a ga v letu sestreli policist. Ko ga trese, da ga prebudi, se Potepuh prebudi iz sanj in policist ga v resnici trese za ovratnik. Posadi ga v avto, odpelje do hiše, v kateri prebiva Deček s svojo pravo mamo – in srečen konec je neizogiben.

Vsekakor gre za dober in morda celo aktualen filmski pogled in razgled na življenje, ki se je v koronskem in medkoronskem času marsikateremu otroku zelo spremenilo.


Dr. Mitja Reichenberg je priznan skladatelj, profesor, cineast in esejist, ki že desetletja budno opazuje dogajanje na področju glasbe in filma. Piše kolumno Soba z razgledom.

DELITE