Beseda, ki ne obstaja

Ko otrok ostane brez staršev, v vsakem jeziku obstaja beseda, ki opisuje njegovo stanje. Beseda sirota. Številni slovanski jeziki uporabljajo podobne besede: v ruskem cирота, v poljskem sierota, v češčini sirota. 

Ko mož ali žena zaradi smrti ostaneta drug brez drugega, jim rečemo vdovci ali vdove. Besede v poljskem, ruskem, italijanskem in angleškem jeziku za človeka, ki je utrpel izgubo partnerja, so podobne: wdowa, вдова, vedova, widow. 

Obstaja pa še ena huda izguba, za katero žal niti en jezik nima ustrezne besede.

Ogromno slovarjev in besedil sem pregledala, in nikjer nisem našla besede, s katero bi opisali človeka, ki mu je umrl otrok. Otroku brez staršev rečemo sirota. Kaj pa so starši brez otroka?

Mama, ki ji je umrl otrok, je samo še »nekdanja« mama. Nekoč je bila mama, ko je bil njen otrok živ, zdaj pa ni več.

Starši, ki so nekoč dali življenje svojemu otroku, so zdaj ostali brez njega. So še vedno starši ali niso več? 

Razmišljam, zakaj je tako. In ne najdem drugega odgovora kot to, da noben jezik na svetu nima v sebi toliko moči, da bi lahko neizmerno bolečino ob izgubi otroka prelil v eno samo besedo.

Kot bi hotel ocean preliti v jezero.

Ne gre.

Ni besede, s katero bi opisali vso praznino, ki napolni srce staršev, ki smo izgubili otroka. 

Pred desetletji, ko sem bila ravno na prehodu med otroštvom in najstništvom, je nekaj ulic od moje hiše živel osemletni David, ki je imel levkemijo. Večkrat sem ga videla, ko se je igral na dvorišču pred svojo hišo. Veselo mi je mahal, ko sem z najstniško bahavostjo hodila po ulici mimo njega. Ko se je nasmehnil, je bil videti kot vampirček. Izpadali so mu mlečni zobje, redki stalni so bojazljivo rinili na plan, le sekalca sta se hrabro bliskala iz ust. Bil je simpatičen in gobčen dečko. Včasih sva kakšno rekla, skuštrala sem mu svetle lase, potegnila za uho, da bo še malo zrastel, on se je temu smejal, pa kakšen bombon sva si podelila.

In to je bilo vse. 

Takrat sem imela občutek, da so bila najina srečanja za oba pomembna. Zanj zato, ker ga »obrajta« velika punca, zame pa, ker obstaja nekdo mlajši od mene, pri katerem lahko ob njegovih zvedavih vprašanjih pokažem vso svojo odraslo superiornost. Znala sem ga vprašati po šoli, starših, simpatiji, najboljšem prijatelju … Ko sem sprožila korak, da nadaljujem svoje življenje, je vedno vprašal: »Kdaj se vidiva?« In jaz sem skrivnostno pomežiknila: »Mali, se vidiva, ko se vidiva.« 

Tam nekje konec devetdesetih je David umrl. Doma. V naročju staršev. V velikih bolečinah. Tako sem slišala. Sosedje, pa to …

Njegovih staršev nisem poznala, nisem imela komu izraziti svojega sočutja in žalosti. Nisem mogla kar potrkati na njihova vrata, nelagodno mi je bilo drezati v njihovo bolečino.

Vsakič, ko grem v Ribnico, grem mimo njegove hiše. Čakam, s katerega konca mi bo pomahal in se nasmejal s tistimi brezzobimi usti. Njegovi starši so se odselili. Tam se zdaj smejijo neki drugi otroci. 

So smrti, ki jih pričakujemo, recimo smrt starih ljudi, pa bolnih, pa smrt ljudi, ki radi izzivajo usodo. In tudi, ko takšna pričakovana smrt pride, nas vseeno dobi nepripravljene.

So pa tudi takšne smrti, ki jih ne pričakujemo, in ni recepta, ni metode, ki bi takšno smrt lahko naredila sprejemljivejšo. Smrt otroka ni samo izguba malih rožnatih stopalc, sladkega otroškega diha in sijaja v očeh. Smrt otroka je tudi konec neke prihodnosti, ki jo je ta otrok prinašal, izginotje obzorja, v katero smo zrli, brisanje vseh sledov, da si starši, ki to več nismo, prizadevamo postati nekaj drugega. 

O drugih starših in njihovi izgubi ne morem govoriti. Verjamem pa v to, da moramo o izgubi otroka pisati in govoriti tisti, ki smo to preživeli. Redki izmed nas lahko govorimo o tej izgubi, ker to preprosto preveč boli. 

Ko je poljskemu renesančnemu pesniku Janu Kochanowskemu (16. stoletje) umrla triletna hči Urška, je o njej in bolečini zaradi njene smrti napisal najlepše verze v katerem izmed slovanskih jezikov.

Cikel Žalostink.

Svojo Urško je ponesel čez meje mogočega, izbrisal je njeno smrt, punčka še vedno živi v različnih časih in srcih bralcev, ki jo spoznavamo leta po tem, ko jo je pesnik izgubil. 

Za starše, ki ostanemo brez otroka, ni besed tolažbe, ki bi zalegle. 

Mi je ne moremo najti, ne glede na to, ali uteho iščemo v poeziji, v ljudeh s podobnimi usodami, v morju ali na kopnem. Lahko pa zato besedo tolažbe damo drugim. 

Za to pa, hvala bogu, obstaja beseda.

To je velikodušnost.

In to besedo pozna vsak jezik.


Katarina Keček je novinarka, voditeljica in avtorica romana
Umetnost zavijanja z očmi, ki vsak ponedeljek oriše svoj pogled na dogajanje v zadnjem tednu v rubriki Dnevnik ozdravljene pesimistke.

DELITE