SHYAMALAN in njegov novi film STARI

Soba z razgledom nam lahko ponuja tudi razgled na plažo, kakor bomo videli. Ne samo na Firence in ne samo na reko Arno. Naš razgled je tudi razgled na čas, ki je pravzaprav največja težava današnjega sveta. In s tem se ukvarja M. Night Shyamalan, ameriški režiser indijskega rodu, rojen leta 1970. Pravzaprav je eden tistih filmskih avtorjev, ki vas postavi v neposredno opozicijo: ali ga vzljubite ali pa ga sploh ne marate. Srednje poti ni.

Njegova prva dva filma (Praying with Anger, 1992; Wide Awake, 1998) nista vzbudila prav veliko zanimanja niti nista dvignila mnogo prahu. Bila sta pač nekakšna mladostna poizkusa, bi rekli. Šele leta 1999 je Shyamalanu uspelo tisto, kar ga je postavilo v žaromete filmskega sveta. Posnel je namreč film Šesti čut (The Sixth Sense). Pokazal je na prostor, ki ga zanima – prostor med različnimi svetovi, različnimi razumevanji in različnimi resnicami – prostor smrti. Produkcijska hiša Buena Vista Pictures mu je tedaj odprla vrata in nastale so uspešnice, za katere je prejel številna priznanja in nagrade, predvsem pa ugled in popolnoma svoj filmski prostor. Govorimo o filmih Nezlomljivi (Unbreakable, 2000), Znamenja (Signs, 2002) in Vas ob gozdu (The Village, 2004). S temi filmi je sklenil pogodbo pri njih. Lahko bi celo rekli, da je sklenil neki svoj opus, v katerem je postavil gledalce pred velike dileme – predvsem pa pred vprašanje, kaj je pravzaprav njegov filmski jezik. Kritiki se vsi strinjajo, da je postavil film v novo luč razumevanja. Zanj je postal film pogled preko realnega.

Film Gospa iz vode (Lady in the Water, 2006) ni prinesel želenega uspeha in Warner Bros. Pictures je z njim prekinil pogodbo. Naslednji film z naslovom Dogodek (The Happening, 2008), ki je nastal pri 20th Century Fox, je bil nekoliko boljši – odkrito se je začel ukvarjati s smrtjo. In od tod je ponovno povezava do filma Stari (Old, 2021), na katerega se tokrat razgledujemo.

Film Zadnji gospodar vetra (The Last Airbender, 2010), ki je nastal pri Paramount Pictures, je bil preveč podoben že videnim futurističnim sagam, da bi lahko prebil steno velikega uspeha; prav tako se je zatikalo pri njegovem naslednjem filmskem projektu z naslovom Čas po Zemlji (After Earth, 2013), ki je nastal pri Sony Pictures. Leta 2015 mu je vrata odprla produkcijska hiša Universal Pictures, pri kateri je še danes. In nastali so filmi Obisk (The Visit, 2015), Razcepljen (Split, 2016), Stekleni (Glass, 2019) in končno Stari. Vsem tem naštetim je skupno to, kar smo že poudarili – ukvarjanje s končnostjo, smrtjo. Morda je Shyamalan zdaj v točki, kjer se vrača tja, kjer je začel: iskanje odgovora v objemu smrti, kakor bi to skrivnostno poglavje odprl v filmu Šesti čut.

Film Stari je nastal po navdihu knjižnega stripa Peščeni grad (Sandcastle), ki sta ga leta 2013 ustvarila Pierre Oscar Levy in Frederik Peeters. Predlagamo, da strip preberete. Je več kot odličen. V njem je osrednji problem že omenjeni čas, vsake pol ure predstavlja leto dni življenja vseh vpletenih. Si predstavljate? Ali je čas res skrivnost življenja? Ali je samó njegovo dojemanje tisto, ki nas bega? Film je doživel svojo premiero pred kratkim – 23. julija 2021 v dvorani Jazz v Lincoln centru za upodabljajočo umetnost v New Yorku, katere umetniški direktor je znameniti džezovski trobentač in skladatelj Wynton Marsalis.

Shyamalan je svoj scenarij dejansko postavil v enake pripovedne okvirje, kakor Levy in Peeters, vendar je dodal še nekaj komponent. Predvsem skrivnost, kako in zakaj se to dogaja. Vemo, da nihče ne pride živ s tega sveta – vendar tudi nihče, vsaj tako kaže, ne pride živ z obale, kjer deluje skrivnostna sila časa. Francoski pisatelj in filozof Albert Camus je nekoč zapisal, da je vprašanje samomora temeljno filozofsko vprašanje, s katerim se je verjetno prisiljen soočiti vsak človek. Deklariral se je kot zastopnik filozofije absurda, vendar se nam lahko včasih zazdita smrt in življenje enaka absurda. Absurd, po Camusu, nastane iz preprostega dejstva, da svet in človek nista skladna, temveč nasprotna. Človek namreč vedno hrepeni po absolutnem, po popolnosti vsega, svet pa je v svoji nesmiselnosti nasproten človekovemu umu – človek nikoli ne neha hrepeneti, svet pa mu ostaja vselej nerazumljiv. In prav ta absurd je temeljna vez med svetom in človekom.

Shyamalan v filmu Stari ne predstavi smrti kot absurd, kot nesmiselnost vsega – morda prej kot paradoks v povezavi s samim časom, znotraj katerega postane vsaka minuta, zaradi nebrzdane hitrosti, nekakšen luksuz življenja. Če je pol ure bivanja na tej skrivnostni plaži enako enemu letu, potem je en mesec dejansko dolg le dobri dve minuti, torej okoli 150 sekund. Iz tega sledi, da je en sam dan našega nekdanjega življenja le dobrih pet sekund tiste filmske stvarnosti. Zato velja dobro premisliti, kako bomo vsako sekundo porabili, a ne?

Absurd je namreč v tem, da se samo pri takšni časovni pomanjšavi dejansko zavemo, koliko je naš čas dragocen. Morda pa se film Stari sploh ne ukvarja s smrtjo kot neizogibnim fenomenom, temveč s konceptom življenja in časa v njem. In se tako Shyamalan vrača na sam začetek svojega popotovanja po filmskem svetu, kjer je svet onkraj (film Šesti čut) le nov pogled na paradoks, ki mu rečemo iluzija časa.

In v tem duhu vam želimo dober razgled po vašem času do prihodnjič.


Dr. Mitja Reichenberg je priznan skladatelj, profesor, cineast in esejist, ki že desetletja budno opazuje dogajanje na področju glasbe in filma. Piše kolumno Soba z razgledom.

DELITE