Negativni vpliv podnebnih sprememb na življenje povprečnega Vižmarčana

Podnebne spremembe, ki jih doživljam pravzaprav kot zamik letnih časov, mi gredo – kot verjetno marsikomu – pošteno na živce, vendar morda iz drugačnih razlogov.

Nekoč je bilo vreme točno kot ura. S 1. septembrom je prišla prva megla, mulci v šolo, jaz pa v šoping. Konec poletja, ki ga imam sicer rad, in prihod jeseni, ki pa tudi ni tako zelo napačna. Ko mine čas kratkih hlač in japonk, greš pač kupovat – hlače, srajce, čevlje in kar je še tega. In potem je to treba čim prej obleči in obuti ter povabiti prijatelje na kavo v lokal, da se »vidi raskoš«. »Mater, imaš hude čevlje, kje si pa to kupil?« Ali pa: »Uau, kako huda jakna. Koliko si pa dal?« In potem tako, frajersko zamahnem z roko: »Cijena? Sitnica.« (Fora iz stripa Alan Ford.)

V zadnjem času pa je s tem težava. Letošnji september je morda res bolj klasičen, sicer pa so indijanska poletja postala že samoumevna. Kaj mi bo nova (in pretopla) garderoba, če je zunaj 30 stopinj? Zoprno, vam rečem. In potem se ta indijanska poletja vlečejo tja do polovice oktobra ali še dlje, jaz pa se na silo oblačim v dolge hlače in jakne ter švicam in trpim. Jebiga. Ker mene ne bo nihče jebal, vreme pa še najmanj.

Decembra bi se morala začeti smučarska sezona, pa je po navadi sredi decembra še okoli 10, 15 stopinj, in tudi na Krvavcu ne morejo zagnati topov. Kaj mi bo nova in draga smučarska oprema, če ne morem smučati? Lahko pa smučam maja. Letos so imeli sezono na Krvavcu skoraj do junija, porkamadona. Da ne govorim o svojih najljubših, božično-novoletnih praznikih. O belem božiču itak poslušamo samo še v pesmih, snega za božič ni bilo že kakih 30 let, vsaj tu v dolini ne. Pitje kuhanega vina pri +15 °C in nabijanje Pop Designa do onemoglosti, »zapadel je prvi sneg«, medtem ko sediš na vrtu kafiča v kratkih rokavih, pa je tudi bolj znak trmastega vztrajanja pri nekih tradicijah in navadah kakor razumno dejanje. Da ne govorim o gobah. Včasih sem na pamet vedel, kdaj bo pognala katera sorta. Pa tudi – saj me Facebook opominja s slikami iz prejšnjih let. Ampak ne; tudi to se je zamaknilo. Evo, september je tu, o jurčkih pa ne duha ne sluha in sam bog ga vedi, kdaj se jim bo vzljubilo pognati. Hvala bogu, da imam do svojih gobarskih terenov »samo« 45 kilometrov in sem se letos že vsaj petkrat zastonj peljal tja, kar je 450 kilometrov zastonj. A veš, ker imam preveč časa. Tudi gojenje čilijev, ki je še eden od mojih številnih hobijev, je postala muka. Navadno jih dam na vrt okoli 15. maja, pa je bilo letos občutno premraz, tako da sem jih dal ven šele začetek junija. Posledično zamuja tudi zorenje, običajno so bili sredi avgusta že lepo »pofarbani«. Letos so še vsi zeleni, čeprav so kar dobro rodili.

Tako da, kot rečeno, letni časi so se več kot očitno zamaknili. Decembra je toplo, maja je mraz, in predlagam, da dosežemo neki družbeni konsenz, da se preimenuje mesece. Za ene dva meseca zamaknimo, pa bo ravno prav. Naj bo marec januar, april februar in tako naprej. Pa se bo smučarska sezona spet začela »decembra«, najbolj mraz bo »januarja«, čiliji bodo dozoreli »avgusta«, gobe pa pognale v »juliju«. Nekako je treba spet vzpostaviti red v naravi in družbi. Prestaviti bi bilo treba tudi božič in novo leto, in kakor vemo iz zgodovine, ne bi bilo ravno »unheard of«. Junij je prehladen za začetek počitnic, če ga za dva meseca zamaknemo, bo ravno prav. Pa še ena morebitna korist bi bila od vsega skupaj. Koronavirus, ki točno ve, da mora napasti jeseni, bi s tem novim »urnikom« tako zmedli, da po mojem sploh ne bi več napadel, saj mu ne bi bilo nič jasno. V razmislek.


Jurij B. Hudohmet je glasbeni urednik, sobar, navijač Liverpoola, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu.

DELITE