Iztirjena demokracija

Če mi je kaj zoprno, mi je zoprna delitev na leve in desne, na črne in rdeče, na partizane, domobrance, fašiste, nacionaliste, komuniste, antivakserje, vakserje … pač na vse družbene predalčke, ki so sami po sebi neumni, a ljudje očitno čutimo potrebo, da se mentalno nekam stlačimo, četudi na silo. 

A je sploh mogoče in dopustno, da je nekdo liberalno usmerjen, a so mu blizu tudi nekatera konservativna mnenja? Recimo o migracijah ali o davkih. A je sploh mogoče, da nekdo hodi v cerkev, a je vseeno za splav oziroma za svobodno izbiro matere? Ne vem niti, ali je dopustno, da nekdo, ki obožuje narodno glasbo in hodi vsako leto na Triglav, podpira istospolne poroke. Je prav tudi to, da nekateri protestirajo proti vladi, a vseeno živijo na njen račun? 

Noben ekstrem ni dober, to smo v naši preteklosti že ničkolikokrat videli. Ne anarhija, prav tako tudi ne vsiljena represija. 

A najbolj me ta hip žuli politična opredeljenost pri novinarjih. Tega ne razumem. Ne samo da se ljudje, ki niso v medijih, prostovoljno postavljajo na eno ali na drugo stran političnega pola, tudi novinarji se čutimo dolžne, da se tudi mi nekam priklopimo. K ta levim ali pa ta desnim, ker vmes tako ali tako nič ne obstaja. In potem tako eni kot drugi navijajo za svojo politično ekipo in mnogokrat tudi neobjektivno pljuvajo kar po vsem, kar jim pride na pot. Prepričana sem, da se nekje zadaj skriva strah za preživetje, za službo, fotelj, za ljubi kruh, položnice, kredit, morje na Hrvaškem, za gajbo piva. 

Ne razumem pa čisto, kdaj so se te spremembe v novinarstvu zgodile, da se niso dotaknile mene. Verjetno sem bila na kateri od mojih pogostih porodniških, ko so nekatere politične stranke očitno vabile novinarje v svoje vrste. Ne bi vedela, kako so to počele, ker me ni bilo zraven. Morda so jih zvabili tja z obljubami, laskanjem, službo za ženo, denarjem, izsiljevanjem, ne vem. Mene ni nihče nikamor vabil. Včasih si to štejem v čast, včasih pa si mislim, da sem očitno tako zanič, da me nihče sploh ne opazi. 

Trenutna politična klima v Sloveniji je hladna kot odnos sveže ločenih zakoncev. Vse scenarije v postelji smo že preigrali, ostale so nam le še žaljivke in stare zamere. 

Ampak ko tako besno, brez nadzora sovražiš nasprotno stran in dopuščaš, da se ta nevidna, a vseeno rušilna jeza v tebi razrašča kot plevel, ki se samo širi in širi, te to čustvo enkrat pač preraste. 

Tako moram tudi sama večkrat, kot novinarka, poslušati, čigava da sem, kdo so moji sponzorji, strici iz ozadja, ali sem za desne ali leve, odvisno od tega, na katerem političnem polu je oseba, s katero se pogovarjam. In ko rečem, da nisem od nikogar, da sem samosvoja, da imam svoja politična prepričanja, ki pa jih v novinarski službi ne forsiram, začudeno dvignejo obrvi. Pa koga briga, kateri politik je meni blizu?! Pa tudi, koga sploh v resnici zanima, ali imate vi raje Pahorja ali Janšo? Kot novinarka se nikoli nisem odkrito postavila za nobeno politično opcijo. To je naloga PR-ja. Sem se pa večkrat postavila za ideje in rešitve, ki so jih ponujale različne politične opcije. V dobro vsem. 

Moja naloga kot novinarka je, da javnosti po svoji vesti in znanju predstavim dogodke, njihova ozadja in interpretacijo podatkov. Da dovolim bralcu ali gledalcu, da sam ustvari svoje mnenje na podlagi vseh argumentov, ki jim je prisluhnil. Nikoli prej se v našem medijskem prostoru, pa plešem na njegovem parketu že trideset let, novinarji nismo tako ločevali, kot se ločujemo danes, na desne ali leve. Škoda. Če pluralizem medijev pomeni takšen napredek novinarstva, dialoga, izmenjave mnenj, potem naj me koklja brcne. 

Delo politike, medijev, gospodarstva in tudi vseh drugih je, da najdemo način, kako se bomo lahko pogovarjali o vseh vprašanjih, ne da bi se pri tem poklali. Naloga vseh nas je, da razmišljamo v pozitivni smeri, kako bomo prebrodili jesen, zimo, ki prihaja. Ali bomo solidarni drug z drugim ali pa bo vsak skrbel samo za svojo rit in vpil, kako ima samo on prav in nihče drug. Kako bomo spodbujali naše starejše, otroke, konec koncev tudi sebe, da bo naše skupno življenje lepo in kvalitetno – vendar samo, če bomo sodelovali. Da ne bomo nenehno videli le na pol praznega kozarca namesto napol polnega. 

Vsi imamo radi to državo, super je, res, vse ima, kar potrebujemo za življenje, in vsi imamo pravico, da tu živimo svobodno in brez strahu. Vsi skupaj jo tudi soustvarjamo, tako levi kot desno misleči in tudi tisti, ki nam je za politične barve malo mar, mar nam je samo za ljudi. 

Prišli smo tako daleč, da si, če nisi z mano, proti meni. Iztirjena demokracija. Kaj je naslednji korak? 


Katarina Keček je novinarka, voditeljica in avtorica romana
Umetnost zavijanja z očmi, ki vsak ponedeljek oriše svoj pogled na dogajanje v zadnjem tednu v rubriki Dnevnik ozdravljene pesimistke.

DELITE