Konflikti, nasilje pomaranče in splošno počutje

Začnimo najprej z nekaj splošnimi trditvami: nasilje je zloraba moči, je kršenje človekovih pravic, zanesljivo pa ni konflikt. Ta je naraven in pričakovan del vseh odnosov, njegovo reševanje pa vedno vodi v nov dogovor in morda celo boljši soodnos. Res je, da so konflikti neprijetni, toda vsekakor niso tako nevarni kakor nasilje. Tudi Soba z razgledom, če smo natančni, govori o neki vrsti nasilja, pa naj imamo v mislih tisti znameniti film iz leta 1985 (režija James Ivory) ali knjigo, ki jo je napisal E. M. Forster davnega leta 1908. Čeprav velja roman za nekakšno romantično pripoved, pa se vendar, če beremo natančno, glavni protagonistki, gospodični Lucy Honeychurch, nenehno dogajajo kakšne manjše in večje nezgode, ki so del konfliktov in družbenega nasilja nad bolj svobodomiselno in v neodvisnost naravnano mlado damo.

Med literaturo (in prav tako filme), ki je zaznamovala poglede na konflikte in nasilje, pa nedvomno spada delo z naslovom Peklenska pomaranča (A Clockwork Orange), najbolj distopični in satirični roman izpred skoraj šestdesetih let (1962). Napisal ga je Anthony Burgess, ki je bil v resnici še vse kar drugega kakor (le) pisatelj, vendar ga (žal) po tej knjigi pač najbolj pomnimo. Kakor vemo iz njegovih pisem in intervjujev, je bil tudi on zaradi tega kar precej nesrečen. Film je nastal točno pred petdesetimi leti (1971), režiral ga je nesmrtni Stanley Kubrick, še danes pa velja za nekakšno kinematografsko klasiko. In smiselno je, da se razgledamo nekoliko po tem terenu.

John Anthony Burgess Wilson (1917–1993) je bil prvenstveno lingvist in skladatelj. Za to, da ga poznamo po Peklenski pomaranči, je delno krivo dejstvo, da živimo pač v družbi določenega spektakularnega pričakovanja, v kateri ekscesi pomenijo večjo pozornost – in zgodba je, skupaj s filmom, poskrbela prav za to. Film je bil kar nekaj časa ponekod celo prepovedan, tako daleč je šlo vse skupaj. Danes ni več tako. Javni konflikt in nasilje sta del družbenega spektakla in občutljivost družbe je postala že kar skoraj nična. Družba je dandanes žal večinoma letargična, apatična, katatonična, anemična, brezbrižna in malodušna.

Burgess je sicer napisal še mnogo drugih knjig, morda celo (literarno) boljših, kakor pa je Peklenska pomaranča, a so vse druge v senci romana o mladostnem nasilju. Kot skladatelj je ustvaril celo več kot 250 različnih skladb, med katerimi so nekatere doživele vidne uspehe (npr. Simfonija št. 3). Zanimivo je njegovo glasbeno delo z naslovom Napoleonova simfonija: roman v štirih stavkih (1974), v katerem se zgleduje po Beethovnovi 3. simfoniji, imenovani Eroica, ki je bila prav tako (prvotno) posvečena Napoleonu, a se je Beethoven premislil in jo posvetil neznanemu junaku. Bil je namreč globoko razočaran nad Napoleonovimi pokoli v imenu svobode, bi se lahko reklo. Beethoven ni maral nasilja. Toda glavni junak knjige Peklenska pomaranča, po imenu Alex, ju je oboževal. Beethovna in nasilje.

Alexov odnos do Beethovnove glasbe je prerasel muzikalno navdušenje in okus, saj je glasba postala del užitka nasilja mladoletnikov, opitih z mlekom in kemičnimi dodatki, kot je recimo heroin. Pri tem je zanimivo, kako beremo (skozi lik Alexa) nekakšno poetično opisovanje nasilja, pretepov in celo umora. Beethovnova glasba je v glavi Alexa del te ekstatične, psihopatske sublimnosti, postala je ekspresivni del njegovih ekscesov in norosti. Tako se »Ludwig van«, kakor pravi Alex, spremeni v dodatni zvočni razlog za katarzično nasilje, apokaliptične orgije blaznosti in omamne dekadence mladih kriminalcev.

Knjiga je nastala leta 1962, samo nekaj let pozneje (1967) pa je francoski filozof in avantgardist Guy Debord ponudil študijo družbe v knjigi z naslovom Družba spektakla. Kakšnih 20 let kasneje je dodal še nadaljevanje pod naslovom Komentarji k Družbi spektakla. Ko to opazujemo skupaj z današnjim časom, Burgessovim romanom in dogodki z družbenih omrežij, zlahka ugotovimo, da je postala Peklenska pomaranča (morda bi bil celo boljši prevod Mehanska pomaranča, saj beseda Clockwork spominja bolj na avtomat, stroj ali nekaj, kar deluje natančno in popolno kot ura) del vsakodnevne realnosti.

Res pa je, da je Burgess ponudil tudi rešitev – rehabilitacijski program za Alexa. V imenu družbenih moralnih načel ga namreč poskušajo ozdraviti, iz njega izbiti aroganco in nasilništvo, mu vcepiti red in disciplino. Najprej pa je treba iz njegove zavesti izriniti nasilje – to pa naredijo z obrnjeno logiko: ob prisilnem gledanju nasilja in poslušanju Beethovnove glasbe mu umetno povzročajo bolečine in slabosti. Metoda je bila, kakor nam razrije Burgess, uspešna. Alex po končani terapiji ne more nasilno ravnati niti poslušati glasbe velikega Ludwiga van. Alex postane distopični potrošnik in slehernik. Postane letargičen, apatičen, katatoničen, anemičen, brezbrižen in malodušen – kakor je družba.

Debord nas pouči, da je družba spektakla pravzaprav družba, v kateri se medijska produkcija kulture in sama ideologija spektakla prelijeta v eno, kjer nastopa oblika nad vsebino in v kateri je tolerančni prag za kateri koli ekstremizem, radikalizem, fundamentalizem, rasizem, fanatizem, separatizem, totalitarizem, fašizem, nacizem, šovinizem, revanšizem, konservatizem, liberalizem, anarhizem, populizem in sploh vsak -izem postavljen nekam tako daleč, da bi lahko rekli, da je meja samo še nebo. A moralo bi biti nasprotno. Meja in toleranca za vse to bi morala biti ničelna.

K tem premislekom vabimo vse in vsakogar, ki razume Sobo z razgledom kot možnost prave izbire za vsakogar, ne da bi pri tem kakor koli ogrožal kogar koli. Le to je prava pot. Pa dobro prihajajočo jesen voščimo.


Dr. Mitja Reichenberg je priznan skladatelj, profesor, cineast in esejist, ki že desetletja budno opazuje dogajanje na področju glasbe in filma. Piše kolumno Soba z razgledom.

DELITE