Tako se je začelo

Odkar vem zase, pišem. Ko sem imel kakih šest, sedem let, mi je oče podaril pisalni stroj. Morda se vam to zdi nenavadno, a oče je imel obrt in ga je potreboval za pisanje dobavnic, računov in kar je še takega. Ko si je kupil novega, za tiste čase nadvse modernega – imel je elektronski displej – mi je starega podaril, češ, tu imaš pa se igraj. Jaz pa se nisem igral, ampak sem ga dejansko uporabljal. Pisal sem razne domislice, pesmice in podobno.

V najstniških letih, ko me je začela zanimati glasba, sem pisal besedila za skladbe in delal priredbe že obstoječih skladb. Z bratrancem sva jih celo snemala. Pesmi namreč. Procedura je bila nadvse zapletena, potreboval si dva kasetofona, na enem si sukal originalno pesem, v drugega si dal prazno kaseto, namenjeno snemanju, in potem sva »pela« čez originalni komad kak prismuknjen tekst, ki sem ga napisal, in se potem ob poslušanju režala kot pečena mačka. »Izdala« sva celo dva albuma, in potem se je to poslušalo na vižmarskih žurkah. Lahko bi rekel, da sva bila nekakšni lokalni zvezdi.

V osnovni šoli za moje nakladanje niso imeli razumevanja in sem proste spise vedno pisal slabo. Bolje rečeno, pisal sem jih dobro, samo ocene sem dobil slabe. V srednji šoli pa se je zgodil preboj – imel sem srečo in nadvse naprednega ter razgledanega profesorja slovenščine, ki so se mu moji odbiti spisi zdeli nadvse imenitni in jih je potem večkrat pred celim razredom prebral. Padale so petice.

Kmalu po odsluženi vojaščini sem se priključil mladi in energični ekipi Televizije Medvode, kjer sem se preizkusil kot voditelj mladinskih oddaj. Uredniku sem predlagal, da bi imel svojo lastno oddajo, glasbeno. Napiši scenarij, je rekel, pa bomo videli. Scenarij je bil odobren in potem sem imel dvakrat mesečno oddajo, ki je trajala devetdeset minut. Vse scenarije sem napisal sam. Ko sem prerasel okvire lokalne televizije in se želel tudi sam ukvarjati z glasbo, sem seveda tudi sam pisal besedila. Ne ravno vseh, ampak nekaj sem jih napisal. Želel sem pisati tudi za druge, a sem kmalu ugotovil, da je to kar težak kruh. Če nisi znan, težko prideš zraven. Poleg tega imajo uveljavljeni avtorji po navadi »pod sabo« že precej znanih imen in saj veste, kako gre tista – ne menjaj konja, ki zmaguje.

Po končani »karieri« sem po prijateljevim priporočilu zašel na RTV Slovenija. Natančneje, na radio. Čeprav sem imel izkušnje z delom na televiziji, je bil – in je še – radio tisti medij, ki me je neustavljivo privlačil. Ampak hej – to je RTV in na RTV-ju ni bližnjic. Ne moreš kar zakorakati skozi glavni vhod in reči: »Hej, jest sem pa ful dober scenarist in voditelj oddaj, kdaj lohk začnem?« Ne, ne gre tako. Šlo je počasi, skozi stranska vrata. Začel sem kot tonski tehnik na programu in bil tam kar štiri leta. Sledili sta še dve leti digitalizacije avdioarhiva, ko mi je končno uspelo prepričati urednico, naj mi da priložnost kot glasbenemu uredniku, ker se tobože spoznam na muziko. Dobil sem jo, sprva sem samo planiral glasbo (ob petkih zjutraj), kasneje pa so mi sčasoma dali več programskega prostora in na koncu celo glasbeno oddajo. Pa sem spet pisal scenarije. Ampak na RTV-ju, kot rečeno, nič ni kar tako in so seveda moje tekste pregledale še lektorice in včasih še kak s slovenščino obremenjen in preveč tečen spiker. Ja, ni mi bilo dovoljeno, da bi oddajo sam odvodil oziroma prebiral scenarij – za to so spikerji. No, in te lektorice so mi v svoji skrbi za lep slovenski jezik tekst včasih tako spremenile, da ni bil več smiseln. Enkrat pa je v mojo pisarno hudo razburjen privihral šef Rudi in mi pokazal list z mojim scenarijem, ki ga je bil spiker popolnoma počečkal (delal popravke): »Hudohmet, kaj je to?« je robantil. »Ja, sej je blo pr lektorcah. Tja se pejd dret,« sem ga odpravil. Tako da ni bilo vedno preprosto. Mimogrede sem dobil tudi oddajo na zasebni radijski postaji Radio Dur in tudi za tisto seveda pisal scenarije. Če bi seštel vse televizijske in radijske oddaje, bi jih bilo po mojem krepko čez tristo.

Ko je bila tudi ta zgodba končana, pa sem se preselil na Facebook in na svoji strani pisal o muziki, pa tudi recenzije albumov in (zelo redko sicer) filmov. Na filme se pač ne spoznam toliko, sem zgolj filmski navdušenec. Daljše zapise sem začel objavljati lani med prvim izbruhom covida – ko sem moral zapreti dejavnost – iz čistega dolgčasa. Ljudje so se dobro odzivali in veliko komentirali. Kar mi je seveda godilo. Če kak dan nisem ničesar objavil, me je že marsikdo nadlegoval, češ, a danes pa ne bo nič? Sčasoma pa sem si zaželel več občinstva in sem kontaktiral urednika nekega spletnega portala, ali bi mi objavil kak tekst. Ko je prebral en poskusni zapis, se je strinjal, da je moje pisanje dovolj dobro, da bi ga lahko objavil. Hkrati pa je rekel, da ni navdušen nad »one hit wonderji« in me pobaral, če bi me zanimalo dolgoročno sodelovanje. Seveda sem bil takoj za.

In tako, dragi bralci, vidite – sem na koncu pristal še na tem portalu, pišem pa tudi še za en tiskani medij. In moram reči, da sem zadovoljen, čeprav me včasih stiskajo roki. Kot za zdaj kaže, se me še ne boste prav kmalu znebili. Je pa vse odvisno od tistega tam gor. Do naslednjič.


Jurij B. Hudohmet je glasbeni urednik, sobar, navijač Liverpoola, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu.

DELITE