Kakšna blamaža

Peljem se prejšnjo sredo po Zaloški cesti proti centru Ljubljane, mimo ljubljanske Toplarne. Krasen dan je, ura je zjutraj nekje okoli devetih, čaka me zoprn zdravniški pregled. Rahlo sem nervozna, v tehle covidnih časih ne veš več, kako se lahko kakšna rutinska zadeva izteče, tako da napetost dandanes niti ni tako nenavaden občutek. Peljem se mimo Lidla in Hoferja, oba sta na moji desni strani, med njima je veliko parkirišče, vedno polno avtomobilov, tudi danes ni nič drugače. S kotičkom očesa opazim neko nenavadno premikanje na parkirišču in kar tako, v vožnji mimo, ugotovim, da gre očitno za neki svečan dogodek. Nekaj pisanih balonov, nekaj plastičnih stolov in par stojal za ozvočenje med avtomobili. To je vse. Takoj postanem radovedna, le kdo, zakaj in čemu postavlja te zadeve sredi parkirišča. Nenavadno. Zavijem na parkirišče in radovedno pogledujem. Opazim nekaj ljudi, vidim celo nekaj varnostnikov, med njim zagledam našega predsednika Boruta Pahorja, kako treplja po ramenih nekoga v invalidskem vozišču. Pa ne, da je naš predsednik izvolil priti kar na parkirišče, pomislim. Kaj pa mu je?! Zagledam tudi Romana Jakiča, večnega funkcionarja in vodjo paraolimpijske reprezentance, kako se široko smeji in pozira fotografom, tudi on stoji poleg nekoga v invalidskem vozičku. In potem se močno kresnem po glavi. To bo najbrž sprejem za naše paraolimpijce, ki so se vrnili iz Japonske. Sprejem za naše prezrte junake. Ki pač niso tako popolni kot olimpijski tekmovalci, da bi jih pripeljali v središče Ljubljane.

Malo še postojim, skeniram iz vozila, ali se bo zadeva razvila v kako pozitivno smer, ali bo kdo morda kaj pel, plesal, ali morda pride publika, ki je navijala zanje,  zaploskat tem junakom ali kaj podobnega, a se nič ne zgodi. Ljudje hodijo mimo njih v trgovino, nihče se ne ustavi, gostje na parkirišču nekaj nakladajo in se fotkajo, razočarana odpeljem.

Imajo pa srečo, pomislim, da je vsaj lepo vreme. Na parkirišču namreč ni bilo opaziti nobenih postavljenih šotorov niti pregovorno grdih »gadafijev«. Očitno so stavili na vreme brez dežja. Plastični stoli, nekaj balonov sredi parkirišča, to je vse. Kakšna blamaža.

Pozneje debatiram s kolegico ob kavi o tem dogodku, češ, kakšni čudaki: »Sredi parkirišča so imeli dogodek. Pa ne moreš imeti prireditve med parkiranimi avtomobili, no!« »Kaj pa veš,« reče kolegica iz komerciale, ki se je ravnokar vrnila z nekega internega dogodka, kjer je Žito predstavljalo svoj novi kruh z drožmi: »Mogoče so pa tudi oni predstavljali kakšno novo vrsto kruha.«  »Hecaš se,« rečem presenečeno, »ti si bila na dogodku, namenjenem kruhu, v teh kriznih časih? In kako je bilo?« »Luštno,« reče, »za jest pa za pit je bilo in Eva Hren je pela.«

Zvečer pri poročilih potrdijo skrivnost dogodka na Lidlovem parkirišču. Res so se vrnili naši paraolimpijci iz Tokia, s sabo so prinesli dve kolajni. Zanju je v disciplini streljanje z zračno puško poskrbel izjemni Franček Gorazd Tiršek, za katerega so to tretje zaporedne POI z vsaj enim osvojenim odličjem. Od leta 1996 slovenski parašportniki osvajajo kolajne na največjih tekmovanjih, z zadnjima dvema slovenski paraolimpijski šport šteje jubilejnih 50 medalj. Direktno za zabavo na parkirišču.

Še dobro, da je vsaj Pahor našel čas za te prezrte junake, kljub svojemu natrpanemu urniku, o čemer nas redno obvešča po Instagramu. Državna palača za tovrstne sprejeme je bila tisti dan, kot kaže, zaprta zaradi dezinfekcije prostorov.

Eva Hren poje kruhu. Mi pa takole kažemo podporo ljudem, ki se trudijo. Kakšna blamaža, res.


Katarina Keček je novinarka, voditeljica in avtorica romana
Umetnost zavijanja z očmi, ki vsak ponedeljek oriše svoj pogled na dogajanje v zadnjem tednu v rubriki Dnevnik ozdravljene pesimistke.

DELITE