V slovo grškim dušam

V začetku septembra je svet obšla vest, da je umrl skladatelj Mikis Theodorakis. Deset let prej je umrl njegov kolega in prijatelj, grški režiser Michael Cacoyannis, leta 1957 pa njun rojak, pisatelj Nikos Kazantzakis. Kaj jih, razen Grčije, še druži? Povejmo nekaj o tem.

Začnimo tokrat našo Sobo z razgledom z najbolj oddaljenim. Ime mu je bilo Nikos Kazantzakis (1883–1957). Bil je grški filozof in pisatelj, napisal je številne razprave in romane, bil kar štirinajstkrat nominiran za Nobelovo nagrado za književnost, v letu smrti (1957) pa se je odpravil na Kitajsko in Japonsko, v zibelko človeške civilizacije, kakor je zapisal. Na njegovem grobu, ki je na najvišji točki Heraklionskih zidov, je vklesan epitaf: Ne upam na nič. Ničesar se ne bojim. Svoboden sem. Poleg potopisnih knjig izstopata dve literarni deli, zaradi katerih ga pozna svet. Obe knjigi sta bili preliti tudi v filma, kar ju je naredilo še bolj popularna in nesmrtna. Prva knjiga ima naslov Grk Zorba (1946), druga pa Zadnja Kristusova skušnjava (1955). Po slednji je leta 1988 nastal film, ki ga je režiral Martin Scorsese (v glavnih vlogah so bili Willem Dafoe/Kristus, Barbara Hershey/Marija Magdalena in Harvey Keitel/Juda). Knjiga in film sta razdelila javnost, kakopak. In še danes je tako.

Knjiga Grk Zorba je nagovorila režiserja Michaela Cacoyannisa (1922–2011), da je ustvaril istoimenski film leta 1964, v katerem je glavno vlogo igral Anthony Quinn, sam film pa je postal priljubljen tudi zaradi izredne filmske glasbe, ki jo je ustvaril Mikis Theodorakis – skladatelj, s katerim smo začeli naš tokratni razgled. Film je danes dejansko klasika, ovenčana s kar sedem nominacij za oskarja: za najboljši film, režijo, glavno moško vlogo, stransko žensko vlogo, kinematografijo, scenografijo in scenarij. Dobil je tri: stransko žensko vlogo, kinematografijo in scenografijo, Theodorakis pa je prejel prestižno nagrado grammy za filmsko glasbo, ki je še danes prepoznavna in spada med največkrat izvajanje filmske uspešnice. Nadaljujmo.

Mikis (Michail) Theodorakis (1925–2021) je bil izredno prepoznavna grška duša. Znan je bil kot skladatelj in politik, zelo premišljen umetnik, ki je deloval na različnih glasbenih področjih. Res je, da je morda najbolj zaslovel z glasbo za film Grk Zorba, vendar ne gre prezreti niti njegovega drugega opusa. Pisal je balete, opere, kantate, oratorije, različne cikluse pesmi pa simfonije. Zaznamovan s filmom Grk Zorba je ustavil še filmske partiture za filme (teh je več kot 100), med katerimi so bili najbolj odmevni Z (1969, režija Constantin Costa-Gavras, v glavni vlogi Yves Montand in Irene Papas), vsekakor Stanje obleganja (État de siège, 1970; režija Constantin Costa-Gavras, v glavni vlogi ponovno Yves Montand in Renato Salvatori), nato pa Serpico (1973, režija Sidney Lumet, v glavni vlogi Al Pacino). Leta 2002 je dobil prestižno nagrado, imenovano po filmskem skladatelju Erichu Wolfgangu Korngoldu, leta 2007 pa je prejel nagrado za življenjsko delo na področju glasbe in filma.

Morda je najbolj ganljiva njegova glasba z naslovom Trilogija Mauthausen (znana tudi kot Balada o Mauthausnu). To je cikel štirih arij z besedili grškega pesnika Iakovosa Kambanellisa, preživelega v koncentracijskem taborišču Mauthausen. Delo je opisano kot najlepše glasbeno doživetje, ki je bilo kdaj napisanih o holokavstu. In kot izvrstna, strašljiva in strastna melodija, ki Kambanellisove vplivne besede premakne na še višjo raven.

Maja 1988 se je svetovne premiere te trilogije (bila je v koncentracijskem taborišču Mauthausen v Avstriji) udeležil takratni avstrijski kancler Franz Vranitzky in več kot deset tisoč Evropejcev. Koncert je vodil Theodorakis sam, pele pa so Maria Farandouri v grščini, Elinor Moav v hebrejščini in Gisela May v nemščini. Maja 1995 je Theodorakis ponovil koncert ob 50. obletnici osvoboditve pred nacisti. Pred koncertom je imel govor Simon Wiesenthal, ki je tudi vključen v izdajo zgoščenke Mauthausen Trilogy. Cikel Mauthausen je ena najbolj znanih skladb, navdihnjenih z dogodki v koncentracijskem taborišču, izredno priljubljena v Izraelu, ki je bila uporabljena za spodbujanje miru in sodelovanja po vsem svetu. Leta 1991 je izraelski filharmonični orkester pod vodstvom Zubina Mehte delo izvedel v okviru atenskega glasbenega festivala.

Sicer pa delo odraža Kambanellisovo lastno izkušnjo v Mauthausnu, vključno z ljubeznijo do litovsko-judovske ženske, saj pripoveduje o ljubezni med mladim grškim zapornikom in njegovo judovsko ljubeznijo med grozodejstvi, ki so jim bili priča v taborišču. Približno leto dni po nastanku, med premiero cikla pesmi Mauthausen (v Londonu leta 1967), je Mikisa Theodorakisa zaprla tedaj nameščena grška vojaška hunta, njegova glasba pa je bila v državi prepovedana.

Pesem Antonis iz balade o Mauthausnu so Kurdi uporabili kot glasbeno podlago v videu, ki prikazuje kurdske ženske, ki se med sirsko državljansko vojno borijo pri Kobanîju. Pesem so zapeli tudi prebivalci Kabula leta 2001, ko so pozdravili vojake severnega zavezništva v Afganistanu, ki so vstopili v mesto in izgnali talibane – žal ne za vedno, kakor nam zdaj priča zgodovina. Ta arija je bila glasbena tema že omenjenega filma Z (režiserja Costa-Gavrasa), katerega zvočni posnetek je leta 1970 prejel nagrado BAFTA za najboljšo glasbo. Arija Antonis je bila izbrana tudi za glasbo predvolilnega oglaševalskega dela Syrize, kar so časopisi kritizirali, ker je bilo to dejansko ime takratnega voditelja Nove demokracije Antonisa Samarasa, besedilo pa prikazuje Antonisa kot junaško osebnost, ki izziva vsakogar, da se z njim spopade.

Tako je Mikis Theodorakis stopil tudi v sodobno grško politično zgodovino prav s svojo glasbo, ki ga je naredila tako velikega, in prepoznavnega, kakor je velika in prepoznavna grška duša – so zapisali tamkajšnji časopisi ob njegovi smrti. Naša Soba z razgledom pa se je poklonila tudi temu velikemu umetniku in njegovima sopotnikoma.


Dr. Mitja Reichenberg je priznan skladatelj, profesor, cineast in esejist, ki že desetletja budno opazuje dogajanje na področju glasbe in filma. Piše kolumno Soba z razgledom.

DELITE