Čudežna noč v Baru 42

Oni dan smo proslavljali rojstni dan mojega bratranca, zbrala se je prav prijetna družba in tako med klepetom izvem, da ima moj znanec, Francoz Guy, bend. Sicer tako med nami: on je res jezen, če nenehno poudarjaš, da je Francoz, ker že dvajset let živi v Sloveniji, govori brezhibno slovensko in se mu to poudarjanje, da je Francoz, zdi butasto. »Jaz sem človek, tako kot ti,« meni. Ampak jaz se pač rad »šlepam« na tujo slavo, pa ga vedno predstavim kot Francoza, ker sem (sva/smo) potem deležni dodatne pozornosti radovednežev. A naj se vrnem k izvirnemu grehu: gospod nas je povabil, češ, prihodnji petek imamo špil v Baru 42 v Ljubljani, pridite nas pogledat. »Kaj pa igraš?« » Bas.« »Aha. Zanimivo.« In zašepetam ženi v uho: »Jaka muda, a se ni Kusturica naučil basa igrati v treh mesecih in šel potem na turnejo z Zabranjenim pušenjem?« Pa tudi, saj poznate tisti vic. Na pogreb basista nihče ne pride. Še Iztok Mlakar se je pošalil v stilu »Hdo je pej tista mona, ki tam uodzada gode bas«. On je sicer govoril o kontrabasu, ampak saj je vseeno. Bas, kontrabas, isti šmorn.

Prišel je potem ta nesrečni petek in po dolgem razmišljanju, a bi šla ali ne, se z ženo odločiva, da vendarle greva. Ob prihodu je že nastopala neka predskupina in si mislim, mater, je pa zvezda tale naš Francoz (spet sem rekel Francoz – vidite, kaj počnem?), če imajo predskupino. Ogovoril naju je plečat možakar, nemara lastnik bara, in naju posedel zraven odra. V bekstejdž, tako rekoč. To se mi je zdelo imenitno. Tudi vzdušje je bilo imenitno, pa zdaj ne vem, ali je to zato, ker že sto let nisem nikjer bil, ali kaj drugega. V glavnem, fajn. Žulim drugo pivo, debatiram z ženo, ko pristopi neki fant in mi pomoli v roke joint. »A bi enega?« »Bi. A zgledam, kot da ne bi?« Ne vem, kakšna mešanica je bila notri, a očitno nekaj močnega. Ko je prijelo, je bilo vse še veliko bolje. Vse se mi je zdelo odlično. Glasba, luči, kelnarice, še promet z ulice, ki gre mimo bara, se mi je zdel naravnost fantastičen. Končno je na oder prišel tudi bend našega Francoza. Na moje presenečenje sem ugotovil, da imajo v bendu dve dekleti (bobnarko in klaviaturistko) in po moji oceni tudi precej privlačni. Razposajeno sem plesal in skakal – I know, jaz ne plešem, right? – vmes je prišla še Francozova slovenska soproga in še par deklet iz njene družbe, ki jih tudi poznam. Vzhičeno sem tulil: »Pičke so prišle, pičke! Tooo …« Ne vem, kako je reagirala okolica, pa mi tudi ni bilo mar. Aja, o imenu benda še nisem ničesar povedal: imenujejo se Birlabirlonga, je kar težko izgovoriti, še težje z nekaj pivi in enim jointom v riti. V glavnem, žurka je šla dalje, jaz sem skoraj splezal na oder – »trouble maker« pač, kot bi rekla Kečkova, izkoriščal svoje stanje, da sem se objemal s puncami, ki potem glede na to, kako sem izgledal, pač niso zamerile. Ko je bend končal nastop, sem se seveda čutil dolžnega, da jim povem, da so sicer super in oh in sploh, ampak da je njihovo ime prezakomplicirano in da ga morajo mus spremeniti. Ker jaz bom pa ja vedel, ker sem velik stručko za marketing pa te scene. Potem so pač slišali še ves moj radijsko-uredniški pedigre in ostala jajca, skratka, malo sem zamoril, po moje. Njim. Meni je bilo the best.  So rekli, hvala, gospod, ampak saj bo. Je kar v redu. Za mojim hrbtom pa: »Ej, kdo je ta model? A ga pride kdo iskat? A tile iz doma upokojencev so lahko zunaj po 22. uri?« Potem smo pa – publika – začeli težiti in ploskati, bis, pa so morali reveži še enkrat na oder in so odšpilali še dva komada. Tako se mi vsaj zdi, lahko tudi, da je bil samo eden, pa zelo dolg, lahko pa tudi, da je bil samo eden in čisto normalno dolg. Kdor je kdaj kak joint skadil, ve, da je percepcija časa v stanju zadetosti zelo čudna. V glavnem, bil sem vzhičen in sem hotel še. Še benda, še jointa, še piva. Dobil sem zgolj slednje. »Luda noć,« kot so nekoč prepevali Bijelo dugme. A Birlabirlonga? Lušten bend. Sicer bi jih moral še enkrat videti. Trezen.


Jurij B. Hudohmet je glasbeni urednik, sobar, navijač Liverpoola, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu.

DELITE