Božanski Dante Alighieri

Nekoč davno, pred davnimi leti, v maju ali juniju 1265, se je v tedanjih Firencah v Italiji rodil Durante di Alighiero degli Alighieri. Ali krajše: Dante. Letošnje leto ves svet zaznamuje natančno 700 let od njegove smrti. Mnogi viri navajajo, da je umrl 14. septembra 1321, vendar niso povsem prepričani. S koledarjem se je v teh mnogo letih dogajalo marsikaj, pa tudi beleženja zgodovine so bila različna. Kakor koli – Dante je ponovno v naših mislih in povejmo nekaj v tokratni Sobi z razgledom o njegovem duhu.

Rodil se je v precej vplivni florentinski družini, vse življenje pa je zatrjeval, da izhaja iz starih Rimljanov. Njegov oče je bil Alighiero di Bellincione, mama pa Donna Bella degli Abati. Žal je umrla, ko je bilo Danteju šele pet let, oče pa se je ponovno poročil. Njegova nadomestna mama je menda postala Lapa di Chiarissimo Cialuffi – in Dante je domnevno dobil še brata in sestro: Francesca in Tano (Gaetano). Toda tudi v to je posegla kruta zgodovina in dvoumnost dejstev.

Lapa Cialuffi je bila hči Chiarissima Cialuffija, potomca bogate družine trgovcev z umetninami iz Calimale, kar drži. Toda zgodovinarji so izrazili precej zadržkov glede rodu Lape in njegove pripadnosti družini Alighieri.  Je bila res Lapa di Chiarissimo Cialuffi druga žena Alighiera? To je vprašanje, ki se šteje za delno rešeno bodisi zaradi želje po poenostavitvi bodisi zaradi lažjega prikaza, vendar ni nič drugega jasno, razen tega, da je (oče) Alighiero imel dve ženi in da je bil Dante sin ene in Francesco sin druge. Dejansko ne vemo nič o materinskem izvoru njihovih sester in v kasnejših študijah je zapisano, da obstaja veliko negotovosti glede sestave Dantejeve družine.

Imamo nekaj dokumentov, ki pričajo o povezavi med Lapo in Francescom Alighierijem: 20. decembra 1312 je skupaj z »monno Lapo, njegovo materjo« prodal Giottu, Tommasu in Arnoldu del Peruzziju dva dela stavbnega zemljišča, ki ležita zunaj Porta della Badessa pri S. Pier Maggioreju. Ta prodaja je sledila prejšnji prodaji 10. julija istega leta, ki jo je sam Francesco opravil z bratom Peruzzijem. Gre za zazidljivi zemljišči v ulici Via della Badessa, torej nedaleč od drugih, ki jih je Francesco že prodal. Ker v Firencah, kjer so bila sredstva del omenjene prodaje, ni bilo nikoli omenjenega premoženja Alighierija, gre sklepati, da so bila ta zemljišča del dote Lape – ali njene dediščine. Poleg tega je pri razdelitvi premoženja med Francescom in njegovimi nečaki Pietrom in Jacopom, ki jo je 16. maja 1330 razglasil arbitražni sodnik notar Lorenzo (di Alberto) da Villamagna, obljubil, da bo premoženje, dodeljeno svojima nečakoma, branil pred vsemi možnimi nadlegovanji. Kar koli že to pomeni.

Dante je bil po svojem izvoru tudi del stranke gvelfov, ki so se sicer delili na črne in bele. Toda bili so si v laseh z gibelini. To sta bili dve precej močni politični stranki, ki sta se v 12. stoletju  v tedanjem Svetem rimskem cesarstvu opredelili za Katoliško cerkev, torej za papeža, na drugi strani pa so bili gibelini za cesarja. V 12. in 13. stoletju je rivalstvo med tema dvema strankama oblikovalo posebno pomemben vidik notranje politike srednjeveške Italije. Boj za oblast med papeštvom in Svetim rimskim cesarstvom je nastal s polemiko o vlaganjih, ki se je začela leta 1075 in se končala z Wormskim konkordatom leta 1122. Delitev med gvelfi in gibelini je v Italiji obstajala vse do 15. stoletja. In Dante je bil del vsega tega burnega dogajanja.

Toda že kot devetletni otrok je srečal svojo usodo – hčerko florentinskega bankirja po imenu Beatrice Portinari. Ob ponovnem srečanju mu je bilo 18 let – in njegova muza Beatrice je bila že poročena. Usoda pa ga ni pustila pri miru: Beatrice je zelo mlada umrla (8. junija 1290) in leta 1292 je začel pisati pesniško zbirko Novo življenje (orig. Vita Nuova), ki je s svojimi 31 soneti ena najbolj prepoznavnih ljubezenskih lirik italijanske in svetovne pesniške zgodovine. V sklepnem delu Novega življenja pokaže na nov način pesnjenja, imenovan sladki novi slog (orig. dolce stil nuovo).

V letih od 1307 do 1313 (nekateri viri navajajo obdobje od 1309 do 1321) pa je nastala njegova Božanska komedija (orig. La Divina Commedia) in nekateri še danes mislijo, da je komična. Toda beseda commedia je tedaj označevala vsako literarno delo s tragičnim začetkom in srečnim koncem, brez povezave s komičnim. In Commedia je bil tudi Dantejev originalni naslov – to, da je »božanska«, je nastalo šele po njegovi smrti. Besedo »božanska« je dodal Giovanni Boccaccio. Znameniti so njeni trije deli: pekel, vice in raj.

Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je prav film iz leta 2016 z naslovom Inferno (pekel), nastal po romanu Dana Browna, ponovno obudil zanimanje za Danteja. Zgodovinarji filmu očitajo precej nezgodovinskosti, vendar je to popolnoma nepomembno. Pomembno je, da se je svet spomnil enega največjih pesnikov lepih besed in sladkega novega stila, namenjenega prelepi Beatrice, za katero je bil pripravljen prepotovati vse kroge pekla in se končno z njo srečati v raju.

Naj bo zato tokratna Soba z razgledom predvsem navdih za lepote, ki jih kljub virusnim in siceršnjim težavam pred nas postavlja življenje – in prav Dantejevo Novo življenje je skrivnost nekega novega pogleda, ki morda temu stanju sledi. V tem duhu želimo pisano jesen.


Dr. Mitja Reichenberg je priznan skladatelj, profesor, cineast in esejist, ki že desetletja budno opazuje dogajanje na področju glasbe in filma. Piše kolumno Soba z razgledom.

DELITE