GOBARSKE MUKE

Gobarjenje je slovenski nacionalni šport, še posebej pa vižmarski, kar sem, če se ne motim, že omenil v eni od kolumn. Slovence gobe nezadržno privlačijo. Znan slovenski (jugoslovanski) politik Stane Dolanc je bil na primer znan tudi kot gobar. Imel je vikend v Gozdu – Martuljku, in kadar se je le pojavila priložnost, je smuknil v gozd. Pripisali so mu tudi izjavo, da je težko biti gobar, je lažje biti pijanec. Zgodaj poleti, ko (ob normalnih vremenskih razmerah, kar pa zadnja leta niso) vzniknejo prve gobe (tistih nekaj spomladanskih sem namenoma zanemaril), se začnejo Slovencem čudno svetiti oči, dobijo tak zblaznel pogled in že obuvajo škornje, grabijo košare in ajd v hosto. Poznam celo človeka, ki ima opremo za gobarjenje vedno v avtomobilu in gre pogosto kar takoj po službi – včasih pa celo pred njo – malo pogledat v gmajno. Pa da ne boste mislili, spoštovani publikum, da gre tukaj za poceni prehrano ali kaj podobnega. Ne, sploh ne. Gre za trofeje, podobno kot pri lovcih. Kdo bo našel več in kdo bo našel največjega (gobana).

Ravno oni dan sem bil na poslovnem sestanku z znanim koroškim podjetnikom, ki je tudi strasten lovec, in skoraj dve uri mi je pripovedoval svoje lovske zgodbe in podvige. Takrat sem spoznal, da si nisva tako različna. On lovi divjad, jaz pa gobe. Skupna značilnost pa je vstajanje ob nemogočih urah, kajti gobar mora biti v gozdu ob rani zori, da prehiti druge gobarje – konkurente. Gobar sicer ima svoje »place«, vendar redko res samo on ve zanje, torej se je treba podvizati. Kaj je za gobarja hujšega, kot da pride na svoj sveti plac in ugotovi, da je tam že nekdo čistil in obrezoval gobe, kar pomeni, da te je prehitel in ti pred nosom pobral trofeje (in kosilo). Tako sem tudi jaz pred nekaj dnevi ženi že zvečer obelodanil, kaj jo čaka: »Draga, zjutraj greva po gobe. Pojdi pravočasno spat, ker morava ob štirih vstati.« »Ob štirih? A si na glavo padel?« je godrnjala. »Pa sem res. Enkrat, ko me je mama previjala na pralnem stroju, sem menda padel dol, ko je začel centrifugirati. Tako je oče rekel, mama pa vedno zanikala.« »Ma ti se kar zajebavaj, jaz ne bom ob štirih vstajala zaradi faking gob.« No, itak, da je. Sicer me je stalo masiranje stopal in kuhanje kave, ampak hej – za gobe se potrpi.

Odpravila sva se v trdi temi iz Vižmarij proti Jelovici, skozi Škofjo Loko in Železnike. Na oni strani ceste kolona – ljudje so odhajali v službo, proti Ljubljani, midva v kontra smer – prazna cesta. Ko sva prispela do mojih placev, je bila še trda tema. »No, vidiš,« je spet sitnarila žena, »a je bilo treba tako zgodaj od doma? Komot bi šla kako uro kasneje.« »Ja, valjda. Ko bodo že vsi drugi tu in še parkirati ne bi imela kje.« Prižgeva cigareto. Malo bo treba še počakati, a dobra novica je, da se dani. Trmast kot sem (saj sem vendar bik po horoskopu), se zaženem v hrib, čeprav skorajda ne vidim niti nosu pred seboj. Žena sopiha za mano. »Kam rineš, butl, saj se nič ne vidi.« »A zdaj boš pa ti griževega srat učila? Se bo že zdanilo. Enkrat že. Si upam stavit.« Pa je videla, da nima smisla, in je pač racala za mano. Kot sem bil napovedal, se je dejansko zdanilo in sva začela gobariti. Ob 6.30 zjutraj je bilo na višini dobrih 1200 metrov peklensko mraz. Si mislim sam pri sebi, da sem prifuknjen in kaj je hudiča tega treba bilo. Pa še gob ni. Ta občutek me še nikdar ni prevaral – vem po kakih desetih minutah v gozdu, ali bo ali ne bo. Ampak kaj naj zdaj, če sva se vozila do sem skoraj uro in pol … jebiga, valjda ne bova šla po desetih minutah. Po kaki dobri uri hoje po mojih terenih pa sem vendarle pomahal z belo zastavo; pojdiva domov. Nazaj grede se ustaviva še v enem prijetnem lokalčku v Železnikih, kjer se že tradicionalno ustaviva po podobnih podvigih. Ženo je še vedno malo kuhalo, ker sem jo ob štirih zjutraj vrgel iz postelje. Pač, ni jutranji človek. Sicer tudi jaz nisem, a ko te zgrabi gobarska strast, ni nič težko. »A si me moral vleči sem. Pa ko bi vsaj kaj našla.« »Si se pa sprehodila in nadihala svežega gorenjskega zraka,« se nisem pustil. »Sprehodila bi se lahko tudi popoldne. Pa ker sem navajena smoga, mi lahko preveč čist zrak celo škodi.« »Pa zdaj tukajle pijeva kavo namesto doma in imava lep razgled,« sem vztrajal pri svojem. »Kak lep razgled? Naravnost je hrib, levo pa bencinska pumpa.« Jebiga, ne moreš se z ženskami prepirati. Ne moreš zmagati. Pa sem bil raje tiho, srebal tisto kavo in študiral, zakaj klinca nisem naročil enega ta kratkega pa pivo, kot je v navadi, kadar gre v gozd moška ekipa. Morda bi jo lažje prenašal.


Jurij B. Hudohmet je glasbeni urednik, sobar, navijač Liverpoola, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu.

DELITE