Mačke

Od vseh živali, ki jih lahko prištevamo med domače ljubljenčke, so mi bile od vedno najbolj všeč mačke. Zaradi svoje neodvisnosti in nepripravljenosti podrejanja gospodarju.

Mačka pač ne pride k tebi, ko jo pokličeš po imenu, ampak takrat, ko njej to paše. Mačka ne jebe. Psi – čeprav inteligentna bitja – so svojim gospodarjem mnogo bolj podrejeni in imajo občutek, da morajo ugajati, zato počno stvari, ki jih od njih želimo. Da bi nam ustregli. Mačke? Mačke ne jebejo 5 %. Če imaš srečo, pride k tebi in ti dovoli, da jo božaš. Par minut, potem si pa misli, dosti imaš, in gre.

Mačke so mi sicer všeč že od zgodnje pubertete, le da so mi bile takrat bolj všeč tiste na dveh nogah. Po poroki pa mi ni preostalo drugega, kot da preklopim na tiste na štirih. Tako imam že zadnjih 25 let doma mačke. Po navadi zgolj eno, včasih pa tudi dve. Zadnja pridobitev je Agica (Agata; tako smo jo poimenovali na ženin predlog). K hiši je prišla na dokaj nenavaden način. Neko avgustovsko nedeljo sva se s starejšim sinom odpravila gobarit. Takoj ko sva stopila iz avta, je do naju prišla majhna, shirana muca. Sprva ji nisva posvečala preveč pozornosti in sva jo mahnila v gozd, malo mače pa za nama, kot kak kužek. In tako hodiva po gmajni, gledava za gobami, mačka pa stalno pod nogami. Po kake dobre pol ure, ko sva ugotovila, da gob še ni, se odpraviva nazaj proti avtomobilu. Uganili ste, mačka še kar za nama. Prideva do avta, pospravljava košare v prtljažnik, to malo mačje ščene pa sedi in me gleda. Češ, kaj boš pa zdaj? Očitno jo je nekdo, ki bi si zaslužil batine, če mene vprašate, odvrgel sredi gozda. Seveda nisem imel srca, da bi jo pustil tam, jo naložim v avto in gremo domov. Saj pravijo, da si maček gospodarja izbere in ne obratno. Kasneje sem sicer izvedel, da mačka ni bila odvržena, ampak da se je izgubila. Bila je z neke kmetije, ki je v bližini mojega gobarskega placa. Lastnika je o moji najdi obvestila skupna znanka, pa se je strinjal, da lahko mače obdržim. Vse okej, ampak kako bo odreagiral Albus, skoraj 8-kilski maček, ki ga že imam doma in je prekleto dominanten? Še pse, ki zaidejo na naše dvorišče, spodi. Tudi njegov prihod je bil zanimiv. Ženo, ki ima zveze v svetu veterine, je kontaktirala znanka, češ da so z ulic Bosne in Hercegovine rešili nekega zapuščenega, potepuškega mačka in da mu iščejo nov dom. Takrat sva že imela eno muco, ki sva jo dobila v zavetišču. Pa sva si rekla, naj bo, in sva pripeljala še njega. Večja težava je bila pridobiti si njegovo zaupanje. Prvih nekaj dni je bil nenehno pod posteljo, jest pa je prišel le, ko ni bilo nikogar doma. Na lep sončen dan pa žena odpre vrata balkona, maček pa smukne ven, skoči na ograjo in se požene v globino, kake dva do tri metre. Predno je izginil na sosedovem vrtu, se je še enkrat ozrl, kot bi hotel reči: »Sorry, saj nista slaba, ampak jaz grem,« in izginil. Po obširni iskalni akciji, ki je trajala ves teden in ko sem celotne Vižmarje polepil s plakati, zazvoni telefon. »Gospod, en maček se je k nam zatekel. Mislimo, da je vaš.« Pridem pogledat in je bil res naš Albus (ime je dobil po liku iz Harryja Potterja). Soseda posodi kletko za prevoz živali, pa me je mrcina opraskala skozi rešetko, da mi je kar fajn tekla kri. Potem se je spet skrival pod posteljo, na koncu pa žena dobi genialno idejo: spustiva ga, če bo hotel biti pri naju, bo že prišel. In tako sva tudi storila. Dva dni ni bilo nič, tretji dan pa žena proti večeru je bilo stopi na balkon in čisto tako, za foro, pokliče: »Albus. Aaaalbus!« Na najino presenečenje se nekje iz grmovja na vrtu oglasi en tihi »mijav«. Žena pokliče še enkrat, pa spet mijav. Greva dol, odpreva vrata in se primaje maček. Dobro je, takrat sva vedela, da se je vendarle odločil za naju. Saj sem rekel: maček si izbere tebe in ne obratno. Od tedaj je nesporni gospodar dvorišča in hiše.

Tisto prejšnjo mačko je po spletu nesrečnih okoliščin povozil avto, saj živimo v mirni ulici, kjer gre mimo naše hiše morda pet avtomobilov na dan. Agato je nekako sprejel, razume, da bo zdaj tudi ona živela z nami, vendar ji vseeno vsake toliko prisoli kakšno (nežno sicer) klofuto, čisto tako, da dekle ve, kdo je glavni. Pa ve se, kdo se bo prvi prehranjeval. Ona pa ga sprejema kot velikega brata in mu tudi na dvorišču nenehno sledi, gleda, kaj počne in ga skuša oponašati. Mlajša sestra pač. Četudi posvojena.


Jurij B. Hudohmet je glasbeni urednik, sobar, navijač Liverpoola, mož, oče. Ne nujno v tem vrstnem redu.

DELITE