30 let denarne osamosvojitve Slovenije

Slovenija je 8. oktobra 1991 stopila na pot denarne osamosvojitve, saj je uvedla lastno nacionalno valuto – tolar. Stabilnost valute kot osrednje načelo vodenja denarne politike je močno prispevala k ugledu tolarja, ki se je z januarjem 2007 umaknil evru.

Slovenska denarna osamosvojitev se je začela potem, ko je v skladu z brionskim sporazumom pretekel trimesečni moratorij na uveljavljanje osamosvojitvenih sklepov in je tedanja skupščina RS sprejela zakon o denarni enoti RS, s katerim je uvedla lastno valuto, ter zakon o uporabi denarne enote RS, ki je določal, da je tolar edino zakonito plačilno sredstvo v slovenski državi.

Tolar, ki je med predlogi o imenu valute premagal klas, krono, karant, lipo in še nekatere druge, je tako luč sveta ugledal nekaj čez polnoč 8. oktobra 1991. Delil se je na sto stotinov.

V Sloveniji so se do izdaje tolarskih bankovcev in kovancev kot zakonito plačilno sredstvo uporabljali vrednostni boni, ki jih je izdala RS. S tem so želeli preprečiti morebiten vdor v slovenski monetarni sistem. Zamenjava jugoslovanskih dinarjev za bone se je v vseh finančnih ustanovah po državi začela 9. oktobra 1991 in je trajala tri dni, razmerje med dinarji in boni pa je bilo v tem obdobju 1:1.

Tečaj tolarja je bil v primerjavi z nemško marko v začetku določen pri 32 tolarjih za eno nemško marko. Večina tujih izvedencev se je zavzemala za fiksni tečaj, a je odločitvi za uravnavani drseči tečaj botrovalo predvsem pomanjkanje deviznih rezerv v slovenskem bančnem sistemu, možnosti zadolževanja na tujih finančnih trgih in širšega socialnega konsenza. A to se je izkazalo za modro potezo ob izbruhu kriz v 90. letih.

Banka Slovenije je prve tolarske bankovce – za 100, 500 in 1000 tolarjev – dala v obtok 30. septembra 1992. Oblikovni avtor slovenskega denarja je bil Miljenko Licul s sodelavci, tiskali pa so jih v britanski družbi Thomas de la Rue. Centralna banka je vrednostne bone po izdaji lastnega denarja postopno izločala iz gotovinskega obtoka.

Sledili so jim še bankovci za 10 (november 1992), 20 (december 1992), 200 (februar 1993), 50 (marec 1993), 5000 (december 1993) in 10.000 tolarjev (marec 1995); januarja 1993 so se bankovcem pridružili še kovanci za enega, dva in pet tolarjev ter 50 stotinov, medtem ko sta kovanca za 10 in 20 stotinov v obtok prišla aprila 1993, aprila 2000 pa še kovanec za 10 tolarjev.

Pot denarne samostojnosti je terjala tudi ureditev dolžniških razmerij nekdanje skupne države s tujimi upniki. Po triletnih pogajanjih je bil leta 1995 dosežen dogovor, s čimer je Slovenija dobila možnost dostopa na tuje finančne trge, septembra 1995 pa je bila razglašena zunanja konvertibilnost tolarja. Prizadevanja pa so bila usmerjena v vključitev Slovenije v evropski monetarni sistem.

Tolar je pot sklenil z letom 2007, ko je slovenska nacionalna valuta postal evro. Končni tečaj je bil določen pri 239,640 tolarja za evro. Vrednostni boni in tolarski bankovci so zamenljivi v Banki Slovenije brez časovne omejitve. Za tolarske kovance pa se je ta možnost iztekla konca leta 2016.

Tolar je v letih svojega obstoja odigral zelo pomembno stabilizacijsko vlogo in užival zelo visoko stopnjo zaupanja. Brez zaupanja slovenskih državljanov tolarja ne bi bilo, je večkrat poudaril prvi guverner slovenske centralne banke France Arhar.

Aktualni guverner Boštjan Vasle je izpostavil izdajo lastnega denarja kot enega ključnih atributov vsake državnosti in suverenosti. Izdaja lastne valute je bil eden od temeljev slovenske države, je poudaril. Projekt denarne osamosvojitve je bil po oceni predsednika države Boruta Pahorja eden najbolj uspešnih projektov znotraj celovitega procesa osamosvojitve Slovenije.

DELITE