INTERVJU: Aleksandra Ilijevski o popevki, domačih ljubljenčkih in umetnosti

Pevka Aleksandra Ilijevski je tako s skupino Pliš kot tudi s svojimi samostojnimi skladbami dokazala, da kot pevka lahko prepriča in nas popelje v čudovit svet umetnosti. Pred kratkim smo jo slišali na Popevki, zato smo pogovor začeli s tem nastopom.

Na nedavni slovenski Popevki ste nastopili s kvartetom Gorana Bojčevskega in skladbo Pusti me. Boste še sodelovali?

Z Goranom smo imeli že nekaj koncertov, igrali smo priredbe angleških in makedonskih skladb. Pravzaprav je bilo to samo nadaljevanje tega sodelovanja, do katerega je prišlo po naključju. Ko je bila skladba posneta, ne pa še izdana, me je Goran zadnji dan vprašal, ali bi sodelovala, in v resnici sva jo oddala tik pred rokom, pet do polnoči.

Ste se takoj našli v skladbi?

On mi je poslal nekaj svojih inštrumentalov. Jasno, da so mi bili vsi všeč. Ta, s katerim sva sodelovala na Popevki, pa mi je res padel v ušesa, in sem začela pisati. Slišala sem besedilo z melodijo, skladba je nastala dejansko povsem naravno.

Kar se tudi čuti.

Ja, tudi besedilo je preprosto, neposredno.

Se vam zdi pomembno, da sami napišete besedilo?

Načeloma pri zasedbi Pliš ne pišem, ker pa delam tudi sama, mi to veliko pomeni. Če je besedilo dobro in se vživim v njega, ga utelesim. A z veseljem pojem tudi besedilo drugih, ne nazadnje sem začela s priredbami. Je pa res, da se moram vživeti tudi v besedilo, ki ga sama napišem.

Sprva ste peli veliko priredb. Ste se kdaj zalotili, da ste kakšnega pevca preveč kopirali?

Človeka, čigar skladbo izvajam, vedno kopiram, ker ga tudi cenim, sicer se skladbe ne bi lotila. Pomembno je, da ga začutim na pravi način in ga interpretiram. Kopiranja sem se učila, ko sem kot majhna pela na podlage in sem hotela oponašati te pevce.

Je bila prelomnica, ko ste našli svoj glas?

Zagotovo. Našla sem ga s Plišem. Pri tem me je najbolj usmerjal Marko, ki je ljubitelj bosse nove in mi je še malce bolj približal minimalizem. Že prej sem pela precej preprosto, nisem imela veliko okraskov, se pa to pozna na vibratu, ki sem ga zmanjšala.

Kaj vam pomenijo makedonske korenine? Koliko ste navezani nanje?

Žal to ni močna navezanost, ker sem imela babico in dedka v Sloveniji. Ob njiju sem prišla do makedonščine, ker sta se med seboj pogovarjala v njej. Makedonščina mi je domača. Jo razumem, je pa ne govorim.

Ste bili kdaj v Makedoniji?

Deset dni smo bili na Ohridu. Veliko je lepih krajev, ki jih še nisem obiskala.

Kako pa kaj mucki?

Krasno, z menoj so bili na počitnicah. Vožnja jim sicer ni bila všeč, ampak potem so se dokaj hitro privadili novega okolja in so bili srečni.

Imate kakšne konjičke?

Vse, kar je povezano s kreativo – snemam, fotografiram …

Če ima človek dar za umetnost, se vam zdi, da ima rad vse zvrsti?

To je povsem drug pristop do dela. Tega, kar delaš, ne jemlješ kot delo, ampak kot ustvarjanje. Če si za to še plačan, je super. Velikokrat sicer nisi ali pa malo, zato mi je super, da te konjičke delam tako, za zraven, ločeno, ker bi sicer verjetno tudi izgubili primarni fokus – ki ga že tako ali tako izgubljam, ker me naenkrat zanima čisto preveč stvari. Vesela sem, da je trenutno prevladala glasba, in upam, da bo tako še naprej.

Umetnost je v zadnjem času potisnjena na stranski tir, zato je pomembno, da umetniki spregovorite o tem, kaj vam pomeni. Bi vi zdržali brez nje?

Niti slučajno. Umetnost ohranja povezavo, odprtost  med ljudmi. Razširi ti lahko pogled na svet, tudi če ne potuješ. Je tudi ogledalce iz vsakdanjega življenja. Vsi imamo sitnosti, skrbi, umetnost pa je tista, ki nas lahko sprosti ali kaj nauči, zato upam, da ne bo spet vse zaprto.

DELITE